Obvezni prehod na Cobiss
Država je pred nas postavila zahteve, ki jim sama ni kos
Šolske knjižnice se morajo vključiti v nacionalni vzajemni bibliografski sistem v roku treh let od uveljavitve tega zakona. (31. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o knjižničarstvu) Zakon je bil sprejet 24. 11. 2015. Mislim, da nihče ne bi smel biti presenečen nad obsežnostjo projekta, saj se je dobro vedelo, da večina šolskih knjižnic v Cobiss ni vključenih.
Morda se nekateri spomnite mojega članka Zakaj (ŠR št. 17, 7. 11. 2016, str. 5), v katerem sem se spraševala o smiselnosti prehoda na Cobiss in o stroških, ki jih ta prinaša. /…/ Nad zakonom pač ne moremo biti. In ker se po navadi stvari, ki so neizbežne, lotim čim prej, da mi ne visijo nad glavo, sem se tudi tega projekta želela lotiti kar se da hitro. V tem prispevku želim predstaviti, kako je izpeljava prehoda videti v praksi.
Korektno bi bilo …
Šele 25. januarja letos je bil v Ljubljani organiziran prvi del izobraževanja (od obveznih štirih), sploh prvega izobraževanja v naši regiji. Sklican je bil na hitro, saj smo obvestilo prejeli šele pet dni pred tem. Kljub temu se nas je na izobraževanju zbralo približno 40 iz osrednje regije. /…/ Vendar nam izvajalka ni vedela povedati, kdaj bo sledil preostali del izobraževanja. In tega še sredi marca, ko to pišem, ne vem.
Po prvem delu izobraževanja sem pohitela s podpisom pogodbe z IZUM-om, saj se šele s podpisom lahko udeležiš nadaljnjih izobraževanj. In res so mi kmalu ponudili izobraževanje, toda v Mariboru (15. in 16. marca). Za našo ustanovo je v tem primeru to bistveno večji strošek. Po telefonu so me na vsak način hoteli pregovoriti, naj se ga udeležim. Na moje vprašanje, kdaj bo izobraževanje v osrednji regiji, pa niso znali odgovoriti – ne oni ne na ZRSŠ. Menda da je organizacija v osrednji regiji zanje predraga; na potencialno število 40 udeležencev menim, da bi bilo prilagajanje nam, ki smo prisiljeni sprejeti njihov program in s tem tudi njihova pravila igre, korektno.
O konvertiranju podatkov
Drugo presenečenje je sledilo, ko sem želela izvedeti, ali se bo dalo konvertirati podatke in WINknj v Cobiss. /…/ Poskusna konverzija naj bi bila brezplačna, ampak kaj, ko so mi povedali, da moraš imeti v bazi najmanj 20.000 naslovov (ne enot!), da se oni tega sploh lotijo. Tega nam nihče prej ni omenjal, poleg tega sem preverila pri tistih, ki so se v Cobiss priključili že prej, ali so zadostili temu merilu. In mu seveda niso, knjižnica, ki je imela, denimo, 10.000 enot (na naslov!), so ji pretvorili brez težav. V tretjem tisočletju, pri vsem tehnološkem napredku in pri vsem drugem pedagoškem delu, ki ga imam (poučevanje materinščine, DSP, ure KIZ, nadomeščanja, spremstva, učbeniški sklad …), ne vidim ne veselja in smisla v tem, da vnašam vsako knjigo posebej še enkrat v neki katalog (sploh zato, ker imam to že narejeno, čeprav ne v zahtevanem programu).
Verjamem, da so na IZUM-u v ta projekt prisiljeni – podobno kot mi. /…/ In kot uporabnica njihovih storitev menim, da imam pravico do njihovih kakovostnih storitev, če so te možne.
Skratka, leto in pol od sprejetja zakona ne vem, kdaj bo sledil naslednji del izobraževanja v naši regiji (po neuradnih podatkih jeseni), testa baze mi niso pripravljeni narediti (normativ je postavljen tako, da ga veliko šolskih knjižnic ne bo doseglo), do decembra 2018 pa moramo biti vse šolske knjižnice v novem sistemu. Toda – kot že tolikokrat – je država pred nas postavila zahteve, ki jim sama ni kos.
SIMONA PEROVŠEK
Celoten članek, torej brez manjkajočih delov, lahko preberete v Šolskih razgledih št. 7, stran 5, ki so izšli 31. marca 2017. Seveda je v časopisu še veliko drugega zanimivega branja! Že imate svoj izvod Šolskih razgledov?