(Ne)uspeh

Uglašeno

/…/

Nekako je spremljala in opazovala moje na videz velike odločitve in spremembe v življenju – glede domovanja, življenja z njim, poklicnega dela, življenjskega stila, izgube najbližjih, zdravstvenih nevšečnosti, s katerimi živim, jih sprejemam, po svoje obvladujem in njim navkljub polno in bogato živim. Se je čudila, včasih občudovala, skratka, opazovala je, kako sem ob največjih stiskah lovila ravnotežje in se tedaj še bolj spojila z naravo, se zatekala v ustvarjanje, pogosto tudi v fizično delo ali pa v kakšno druženje, ki je spadalo v neko obdobje in je imelo tedaj zame velik pomen, zdaj pa bi tisto isto bilo zame najbrž celo pogubno. Kar jo je o meni zanimalo, sem ji povedala. /…/

Ko sva se srečali prvič, je bila v težkem obdobju, imela je zelo bolno mamo in zgodaj je ostala brez nje. To so bila leta, ko je se je njen študij bližal h koncu in se je kot sveže diplomirana za kratek čas zaposlila v državni upravi. Kaj hitro je ugotovila, da tako zelo birokratsko delo – tako ga je doživljala – zanjo pač ni. In je, kljub zagotovljeni in na videz varni službi, raje iskala drugo pot, čisto svojo. Našla jo je. Ob tem je razmišljala, v katero smer bi študij še nadaljevala. Tedaj je še iskala svoje mesto na tem svetu, želela si je partnerske zveze, take prave, ljubeče, prepredene s spoštovanjem in prijateljstvom. Sčasoma sta se prepletla z njim, s prijetnim fantom s podobnimi željami. Zaživela sta skupaj, oba zelo prijetna mlada človeka. Po nekaj letih sta postala žena in mož, kmalu so bili že trije. /…/

Vse to sem spremljala, ji prisluhnila, kadar je bilo treba, povedala svoje mnenje, kadar ga je želela slišati, ji tudi kaj namignila, kadar sem čutila, da je prav in da to potrebuje.

Tudi pred tedni sva si vzeli čas za dolgo kavo. Predvsem sem bila tokrat poslušalka, manj sogovornica. Veliko se ji dogaja zadnje leto in del tega je podelila z menoj.

Odločitev je dozorela: z možem se ločujeta. Ni bilo lahko in še ni, a čuti, oba čutita, da je tako najbolj prav za vse. Veliko se o tem pogovarjata, tudi s sinom, seveda; starševstvo dojemata zelo odgovorno, oba ju tudi zelo izpolnjuje in zelo radosti. Ponosna mama in oče sta; le občudujem ju lahko, predvsem tudi to, kako se z otrokom pogovarjata, ga vpeljujeta v vsakodnevna opravila in kako si nenehno vsi širijo obzorje. Odslej ne bodo več dan in noč živeli skupaj. A še zmeraj ostajajo mati, oče in sin.

Presenetilo me je le, ko je dejala, da ji je bilo nekaj najtežjega povedati o ločitvi svojemu bratu. Pa je pojasnila, da jo je zmeraj občudoval kot starejšo, kot vzornico, ki ji vse uspe, kar si zada. V njegovih očeh je bila pač nezmotljiva, popolna. Zdaj pa ločitev … Priznati si ta neuspeh je zanjo težji del vsega.

O neuspehu razmišljam. Uspeh, neuspeh. Je to res tako črno-belo?

Morda je prav ta – po njenem – neuspeh pot k še večjemu uspehu. Ko jo spremljam vsa ta leta, vidim njeno zelo uspešno pot! Zmeraj znova občudujem, kako se spoprijema s stiskami, kako se je že zgodaj nehala slepiti v življenju in se naučila odločati; kako z veseljem, zavzeto in odgovorno opravlja vsako delo, ki si ga izbere. In koliko različnih reči obvlada! /…/ Ob tem je skrbna mama zdaj skoraj že šolarju; prav veselje ju je opazovati in jima prisluhniti. Tudi v obdobju najbolj goreče ljubezni in predanosti možu ni povsem pozabila na prijatelje in nase, ni opustila reči, ki jo zanimajo, in navad, ki so pravzaprav del nje. Pri vsem tem ni niti sledu o neuspehu!

In z možem se o svojem odnosu, svojih občutkih in doživljanju pogovarjata, prav tako z otrokom. Prav to jima uspeva, kar je po navadi vrzel v mnogih odnosih! Tudi se trudita razumeti drug drugega. In spoštovanja med njima nikoli ni manjkalo in niti zdaj ni usahnilo, čeprav se ta oblika njunega sopotništva bliža koncu in je to za vse boleče. Čutim, da zrelo in trezno ravnata. Mar ni prav to – tudi – uspeh?

Uspeh je, da se spoznavaš, spreminjaš, se razvijaš in rasteš, si upaš naprej po poti, za katero čutiš, da je prava. /…/

Pri tej zgodbi si med črke, ki sestavljajo besedo neuspeh, upam vstaviti eno simpatično, navihano vejico – in vse se prebere, tudi občuti, povsem drugače: ne, uspeh!

LUČKA LEŠNIK