Spol, resnica in oblast

Rutarjeva lekcija

Lahko se je javno hvaliti s točkami, ki jih dosežejo drugi, denimo mladi na mednarodnih tekmovanjih, in samozavestno zatrjevati, kako dober šolski sistem imamo in kako dobro so jih njihovi učitelji pripravili na tekmo za točke. Povsem nekaj drugega pa je artikulirano in natančno odgovoriti na nekaj vprašanj, ki so aktualna, pereča in strukturno nujna, kajti v slovenskih vrtcih in šolah se mladi dolga leta srečujejo v glavnem z ženskami in redko z moškimi, ker je vzgojiteljev in učiteljev zelo malo v primerjavi z vzgojiteljicami in učiteljicami, znanstvene raziskave pa obenem nesporno dokazujejo, da so v slovenskih družinah očetje pogosto odsotni celo tedaj, ko so sicer fizično navzoči, kar pomeni, da bremena vzgajanja v večji meri prenašajo matere. Vprašanja so tale:

  1. Kakšni so učinki vzgajanja in šolanja na mlade v povezavi s spolom vzgojiteljev in učiteljev?

  2. Kako mladi doživljajo poučevanje in učenje v odvisnosti od spola teh, ki jih poučujejo?

  3. Kdo proizvaja vednost in kdo jo zgolj prenaša?

  4. Katero vednost prenašajo in katere ne?

  5. Kako vednost vpliva na osebnost posameznikov in na obče dobro?

Odgovori se ne točkujejo in ne prinašajo nobenih kreditov.

Ko vsaj za silo odgovorimo na postavljena vprašanja, se ponudijo nova, dramatičnejša. Denimo:

  1. Za koga je znanje, pridobljeno v šolah, za čigave interese je?

  2. Kakšne so povezave med znanjem, resnico in oblastjo?

  3. Kdo izvaja oblast in kako?

  4. Ima spol učiteljev in učiteljic pri tem kako vlogo?

  5. Če jo ima, kakšna je?

Moja tokratna osnovna zamisel, vredna nadaljnjega raziskovanja, je tale: življenje v neoliberalnem svetu je pomembno naddoločeno z vednostjo in znanjem, saj naj bi živeli v družbah znanja, kot trdijo nekateri sociologi, to pa pomeni, da je izjemno pomembno, kdo ustvarja znanje, kako ga širi in kaj se dogaja z vlogo javnega intelektualca, ki ni isto kot učitelj.

Vse več dokazov imamo, da vloga javnega intelektualca počasi izginja, nadomešča pa jo vloga dobro izobraženega strokovnjaka ali eksperta za posamična vprašanja in posamične probleme, ki jih določa sam način življenja v kapitalizmu in kajpak terja njihovo sprotno reševanje.

Od takih strokovnjakov se samodejno pričakuje, da so na ravni nalog oziroma dolžnosti, ki spremljajo tako določene probleme. Ali rečeno drugače: njihova naloga je, da jih kar se da učinkovito razrešujejo. Obstaja pa tudi hrbtna stran istega: od njih se namreč ne pričakuje, da jih mislijo. Med razreševati probleme in misliti probleme pa je bistvena razlika, ki nikakor ni nepomembna.

/…/

Zagovorniki in zastopniki neoliberalizma zato vse bolj širijo ideje o potrebi po tekmovanju, profitabilnosti znanja, po zasebni lastnini kapitala, po promoviranju ekonomskih ciljev v življenju vsakega posameznika, po podrejanju samih eksistenc ekonomskim zakonitostim, po prilagajanju znanja in vednosti praktičnim zahtevam kapitala.

Težko je dokazati, da se motim, ko trdim, da je življenje v neoliberalnem svetu vse zahtevnejše, pri čemer mislim zlasti na zmožnost človeških bitij, da neodvisno mislijo. Ljudje, ki danes izzivajo s svojim razmišljanjem principe življenja v takem svetu, tvegajo, da jih nemudoma razglasijo za nebodijihtreba, ki po nepotrebnem motijo in morda celo ovirajo gladki tok neoliberalnega življenja ali biznisa, saj je življenje vse bolj biznis, za slednjega pa trdijo, da je življenje.

Načelo življenja je tako nadvse preprosto in vsakomur zlahka razumljivo: živite tako, da ne boste motili ali ovirali biznisa, lahko pa se tudi malo potrudite in ga podpirate, da bo njegov tek še mirnejši in močnejši. To lahko naredite tudi tako, da se poučite, kako to narediti, da se naučite podjetniškega načina razmišljanja in življenja. Denimo v šolah.

Kapitalizem je brezmejen in ne prenese nobene meje, zato hoče vse: /…Vse ima tudi ceno, to pa pomeni, da jo ima tudi vsak človek, da jo ima vse, kar imajo ljudje med seboj.

In nikakor ne trdim, da so v vrtcih in šolah zaposlene predvsem ženske zato, ker so po naravi ustrežljivejše, manj uporne, prilagodljivejše, mirnejše, bolj čustvene in servilne ter primernejše za tiho, konformistično življenje v neoliberalnem svetu kakor moški. Tega nikakor ne trdim.

Za nadaljnje razmišljanje priporočam v branje: Heather Fraser, Nik Taylor. Neoliberalization, Universities and the Public Intellectual: Species, Gender and Class and the Production of Knowledge (Palgrave Macmillan, 2016).

Dr. DUŠAN RUTAR