Ljubezenska razmerja na univerzah

Naš komentar

V zadnjem času so ljubezenska razmerja med profesorji in študenti na ameriških univerzah predmet ne samo javnih polemik, temveč tudi teoretskih razprav, ki ta pojav večinoma obravnavajo z vidika etike in prava. Razlog so predvsem ukrepi, ki so jih univerze začele sprejemati že pred dvema desetletjema, pred kratkim pa so jih sprejele še nekatere najuglednejše univerze, kot so Harvard, Yale in Stanford. Gre za prepoved kakršnih koli romantičnih in seksualnih razmerij med študentkami in njihovimi profesorji ali med profesoricami in njihovimi študenti. Enako seveda velja za tovrstna homoseksualna razmerja. Med temi razmerji pa je po znanih podatkih in ocenah največ tistih med profesorji in študentkami. Zato se bom – čeprav prepoved velja za moške in ženske – v nadaljevanju omejil le na razmerja med študentkami in njihovimi profesorji. Pri tem je treba poudariti, da se prepoved nanaša na prostovoljna razmerja, na razmerja torej, v katerih odrasli osebi hočeta in želita biti, ne pa za razmerja, ki spadajo v sfero spolnega nadlegovanja in zlorab, pa naj gre za spolna razmerja, ki ne temeljijo na svobodni odločitvi, ali pa za tako imenovana »daj-dam« razmerja, v katera vstopajo profesorji in njihove študentke sicer prostovoljno, vendar predvsem zaradi osebnih koristi, ki jih imajo eni in drugi od takšnega razmerja. Iz tega se vidi, da glavni namen teh prepovedi ni preprečitev tovrstnih ravnanj, saj so ta že zajeta v prepoved spolnega nasilja in nadlegovanja, temveč zaradi nečesa drugega. Po razlagi univerz zaradi zagotavljanja študentkam in študentom varnega univerzitetnega okolja pred spolnim nasiljem in nadlegovanjem. Toda ta argument je šibak in nekoherenten, saj so prostovoljna ljubezenska razmerja nekaj drugega kot spolno nadlegovanje in nasilje.  Bolj prepričljive so razlage kritikov te prepovedi, ki pravijo, da so s to prepovedjo univerze pravzaprav zaščitile same sebe pred možnimi obtožbami študentk ali študentov, da jih univerza ni zaščitila pred spolnim nasiljem. Nekaj tovrstnih obdolžitev je v preteklosti namreč že bilo. Kolikor je znano, je šlo za primere, ko so nekatere študentke ali nekdanje študentke po prekinitvi svojega prostovoljnega razmerja s svojimi profesorji obtožile prav te profesorje spolnega nasilja in očitale univerzi, da jih ni zaščitila pred tovrstnim nasiljem.

Univerze in zagovorniki prepovedi slehernega ljubezenskega razmerja med profesorji in njihovimi študentkami in študenti na univerzi pa navajajo še druge argumente, s katerimi poskušajo upravičiti to prepoved. Eden izmed njih je, da taka razmerja marsikdaj vodijo v konflikt interesov, denimo takrat, ko je profesor mentor svoji študentki. Drugi argument poudarja negativni vpliv takega razmerja na celotno ozračje na fakulteti ali oddelku, saj imajo drugi študentje lahko vtis, da je njihova kolegica, ki ima razmerje s profesorjem, v privilegiranem položaju. Tak vtis se še okrepi, če vidijo, da …/…/. Na ozračje slabo vplivajo tudi spori med nekdanjima partnerjema, ki sta se razšla kot sovražnika. Kot tretji argument se navaja trditev, da je takšno razmerje v nasprotju s poslanstvom univerzitetnega profesorja in da ruši ugled ne samo profesorja, ki ima takšno razmerje, temveč tudi njegovih kolegov in profesorskega poklica nasploh. Najmočnejši med vsemi argumenti pa se zdi tisti, ki poudarja, da zaradi posebnega položaja in avtoritete, ki ju imajo profesorji na univerzi, njihovo ljubezensko razmerje s študentkami ne more biti simetrično, četudi je prostovoljno. Vedno je tudi razmerje moči, nadrejenosti in podrejenosti, pri čemer se študentke svojega podrejenega položaja in izkoriščanja morda niti ne zavedajo. Prav slednja trditev …/…/.Rezultati teh raziskav nikakor ne potrjujejo, da se študentke niso svobodno odločile za takšno razmerje ali da bi bile predmet izkoriščanja. Še več, v večini primerov so bile one same, in ne profesorji, pobudnice vzpostavitve teh ljubezenskih razmerij.

Nekatere kritike prepovedi takšnih razmerij na univerzah, katerih avtorice so ženske, poleg tega opozarjajo, da so te prepovedi oblika paternalizma. Študentke so namreč obravnavane kot neavtonomna bitja, ki se niso zmožna svobodno odločiti, kot osebe, ki ne vedo, kaj želijo in jih je zato treba zaščititi. Predpostavka teh prepovedi je, da takrat, ko študentka reče »da«, to v resnici pomeni »ne«. To pa ni nič drugega kot obrnjena znana logika upravičenja spolnega nadlegovanja: ko ženska reče »ne«, v resnici misli »da«. V obeh primerih je ženska razumljena kot nekdo, ki v resnici ne ve, kaj želi. Ta kritika dobro pokaže šibko plat upravičenja teh prepovedi, ki temelji na paternalizmu in protekcionizmu.

To je seveda le nekaj v osnovnih potezah predstavljenih argumentov za in proti prepovedi kakršnih koli ljubezenskih razmerij med profesorji in študenti na ameriških univerzah. Navajam pa jih predvsem iz dveh razlogov. Prvič, ker gre za razmisleka vreden etični in pravni problem, povezan s človekovo pravico do zasebnega življenja, ki vključuje tudi pravico do sporazumnih spolnih odnosov med odraslima osebama, in ki jo zagotavlja več mednarodnih dokumentov o človekovih pravicah. Drugič pa zato, ker se običajno marsikaj, kar se zgodi v ZDA, čez nekaj let pojavi tudi drugod po svetu. /…/ Zato lahko pričakujemo, da se bo ideja o prepovedi ljubezenskih razmerij med profesorji in študenti pojavila tudi pri nas.

ZDENKO KODELJA