Svoja, svojska, notranje svobodna

Uvodnik

/…/ Prvi spominski utrinek v najini zgodbi je sivina Celja sredi osemdesetih let. Na poti od Kajuhove gimnazije do glavne železniške postaje sem nekoč po bog ve kakšnem ključu zamenjala stran pločnika. In se na vogalu porušene hiše, skoraj popolnoma skrite pod listjem osamelega drevesa, z nosom skoraj zaletela v spominsko ploščo, na kateri je pisalo: Alma Maximiliana Karlin (1889–1950), svetovna popotnica in pisateljica.

Te drobtinice podatkov so povzročile vulkanski izbruh moje radovednosti. Kdo je sploh bila ta ženska? Zakaj je kot državljanka sveta živela in ustvarjala sredi provincialnega Celja? Zakaj nismo nikoli ničesar slišali o njej? Moja prva ustna poizvedovanja pri njenih someščanih so bolj šepetaje kot v glasnem tonu prinesla mešanico eksplozivnih besed: Vohunka. Nemka. Avanturistka. Čudakinja. Lezbijka. A tako, sem si rekla. In se takrat iz same trme odločila, da bom o usodi te nenavadne ženske poskusila ustvariti svoj mozaik.

Tako sem se najprej naučila njenega jezika, nemščine, jezika, v katerem je Alma M. Karlin napisala vse svoje knjige, med njimi tudi izjemno uspešne potopise, ki so jo sredi tridesetih let 20. stoletja uvrščali med najbolj brane in priljubljene avtorice po vsej Evropi. Med letoma 1919 in 1927, ko so ljudje potovali še s parniki in brez pametnih telefonov z navigacijo, je Alma sama, skoraj brez denarja, a z bogastvom znanja številnih jezikov prepotovala ves svet. Kot raziskovalka in pisateljica je dobrih osem let preučevala običaje in verovanja različnih ljudstev, zbirala dragocene etnološke predmete in bila pripravljena za enega samega hrošča, ki ga je hotela imeti v svoji zbirki, odpluti še na tako odročen otok Južnega morja. V času, ko so žensko lahko oropali državljanskih pravic, če je brala, pisala in potovala, namesto da bi svojemu možu postala rodilni stroj, se je Karlinovi posrečilo iztrgati iz ozkih spon malomeščanskega Celja ter se s svojim zavidanja vrednim pogumom in z izjemnimi dosežki uvrstiti med največje svetovne popotnike vseh časov!

Ko sem po rokopisnih kotičkih v Ljubljani in Berlinu brskala po Almini bogati literarni zapuščini, sem začutila še njeno neverjetno samodisciplino in železno voljo, s katero je v vseh obdobjih svojega življenja sledila svojemu pisateljskemu poslanstvu. Tudi takrat, ko je zaradi nasilnih ideologij, nacizma in komunizma, pisala le še za svoj predal. Bila je preprosto svoja, svojska, notranje svobodna. Nikoli se ni odpovedala razmišljanju z lastno glavo in čutenju z lastnim srcem. Bila je ženska, na katero se lahko njene naslednice naslonimo v vsakem trenutku, živimo z njo svoje izživete in neizživete sanje, želje, hrepenenja. Brez predsodkov, brez sramu, brez strahov pred drugačnostjo.

Ob raziskovanju dela in življenja Alme M. Karlin pa sem seveda opazila tudi njene šibkosti. Z današnjim pogledom na svet je seveda lahko govoriti, da je Alma na svojih poteh okrog sveta s seboj pogosto nosila Evropo kot edino pravo merilo. Da ni bolje znala slovensko. Da je bila bolestno ambiciozna. Da je moški, ki jih je hkrati ljubila in sovražila, niso mogli sprejeti takšne, kot je bila. Da ljudem, razen svoji sestri po duši, Thei Schreiber Gammelin, ni nikoli popolnoma zaupala. A jim je zato vedno pomagala. /…/ In pri tem nemalokrat tvegala tudi svoje življenje, kot recimo takrat, ko je rešila protinacističnega ubežnika Bonsacka. Alma preprosto ni dovolila času, da bi s svojo krutostjo in sovraštvom zarezal vanjo do te mere, da bi moral na njen račun trpeti kak drug človek. Četudi samotarka je imela srce državljanke sveta. /…/

JERNEJA JEZERNIK