Kako se v mali glavi skuha jezikovna juha

Večjezičnost

Večjezičnost je situacija, s katero se spopadamo praktično vsi starši otrok, ki živimo v tujini. Večina mednarodnih otrok v Haagu, kjer živimo, je dnevno namreč izpostavljena trem do štirim jezikom. Med njimi tudi naš petletnik. Naj opišem, kako je danes zjutraj potekala najina jezikovna pot v vrtec.

Doma smo se poslovili po slovensko, ker sva oba starša materna govorca slovenščine. Ker živimo v vrstni hiši, kjer so v razdalji enega metra vsaj še tri vhodna vrata, za njimi pa živi veliko otrok, je verjetnost, da se vsi jutranje mežikajoči hkrati srečamo pred vrati, kar visoka.

Preklapljanje po tekočem traku

Torej, sosede smo najprej pozdravili po nizozemsko. Soseda je v eni roki tovorila ogromen pladenj doma narejenih slaščic, na vratih pa so že bili nalepljeni baloni, zato je sledilo obvezno vprašanje, kdo praznuje rojstni dan, po angleško seveda, ker moja nizozemščina še ni prav na visoki stopnji. Mala ponosna slavljenka sicer še ne govori dobro angleško, zato smo ji voščili po nizozemsko. Potem je seveda sledilo pozdravljanje v nizozemščini po vsej ulici, saj je ravno nasproti naše hiše nizozemska šola, kamor se zjutraj valijo reke staršev in otrok na kolesih. Za vogalom sva se že približala najinemu cilju, nemški mednarodni šoli, v sklopu katere je tudi vrtec, ki ga obiskuje naš petletnik. Na poti sva srečala sošolca. Fanta sta tekmovala, kdo bo prvi pri vratih, jaz sem med potjo po nemško kramljala z očetom. V garderobi vrtca se pogovor s sinom kar avtomatično preklopi na nemščino, saj se vanj vključujejo tudi drugi otroci. Preden se prebijeva do naše igralnice, srečava še nizozemsko vzgojiteljico, ki ima oblečen prav enak pulover kot naš mali, zato seveda na obeh straneh sledijo raznovrstni izrazi navdušenja po nizozemsko in nazadnje prideva še do nemške vzgojiteljice, ki mi razloži, da bodo danes v sklopu projekta večkulturnosti, ki poteka v vrtcu, na obisku francosko govoreči starši, ki bodo z otroki preživeli dopoldan skozi igre v francoščini.

V čedalje prehodnejšem svetu

Jezikovna zmeda? Pravzaprav gre bolj za pravilo kot izjemo, pravi statistika. Globalno gledano je namreč več kot polovica svetovne populacije dvo- ali večjezične. S spletno povezanostjo, odprtimi mejami in migracijami pa živimo v še bolj prehodnem svetu. Na primer, sin je rojen v Nemčiji, kjer je do svojega drugega leta tudi hodil v nemški vrtec, nato smo se za dve leti preselili v Ljubljano, kjer je obiskoval slovenski vrtec. Spomnim se, kako užaljena sem bila, ko me je vzgojiteljica v Ljubljani na prvem razgovoru vprašala, če kaj beremo otroku, ker se ji zdi, da je njegov besedni zaklad omejen. Treba se je pripraviti na to, da je razumevanje okolice glede večjezičnosti prej privilegij kot pravilo. /…/

Izziv za otroka

Nova govorna situacija je lahko zelo pozitiven izziv za otroka. Seveda nas je skrbelo, ko smo malega pred slabim letom in pol vpisali na nemško šolo v Haagu, kamor smo se na novo preselili. Imela sem občutek, da mu zven nemščine ni tuj, vendar je bilo razumevanje praktično ničelno, njegovi sošolci pa so v veliki večini materni govorci, pri katerih je nemščina materni jezik vsaj enega izmed staršev. Povrhu vsega je bil še dodeljen v skupino, kjer je ena izmed vzgojiteljic z njim govorila zgolj nizozemsko, druga pa nemško. Po letu in pol lahko rečem, da so bile skrbi odveč. S slovenščino res ni prišel daleč, zato je bil že od samega začetka prisiljen v hitro učenje. Najprej si je veliko pomagal z obrazno mimiko, po treh mesecih dopoldanskega vrtca je imel manjši nabor besed in fraz, ki jih je nizal v še ne slovnično pravilne stavke. Po šestih mesecih je tvoril slovnično relativno pravilne stavke, besedni zaklad se je izboljševal. Prav zanimivo, da se je med poletnimi počitnicami, ki jih je preživel v Sloveniji, v obeh jezikih zgodil velikanski premik. V slovenščini se je naučil pravilno izgovarjati sičnike in šumnike, v nemščini pa je ravno skozi daljše obdobje petih tednov, ko z jezikom ni imel stika, pridobil res tekoče izražanje. Zdaj celo v sanjah včasih govori nemško. Prav tako je njegova nizozemščina veliko boljša kot moja.

Potreba je najboljši motivator

Odgovor na vprašanje, ki je tudi v Sloveniji vedno bolj pereče, ali je smiselno otroke čim prej učiti tujih jezikov tudi v domači, enojezični situaciji, prepuščam drugim. Vsekakor pa lahko iz osebne izkušnje potrdim, da je najboljši motivator, da se otrok nauči tujega jezika, predvsem potreba po uporabi le-tega.

NEJA MORATO ŠTUCIN