Možgani kot stroj

Kognitivna znanost v šoli

Izhaja knjiga z naslovom Kognitivna znanost v šoli za 21. stoletje. Njen avtor in urednik je Dušan Rutar, izdaja pa jo Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Kamnik. /…/ Pričujoči prvi del trilogije je namenjen eni sami ideji, ki pomembno spreminja naše razumevanje delovanja možganov, zaznavanja sveta, razumevanja, učenja in človekovega vedenja. Namenjen je torej razumevanju samih temeljev človekovega delovanja.

Ideja je sorazmerno stara in skoraj neverjetno je, da o njej tako malo vedo celo fiziki, medicinci in psihologi, ki bi se morali z njo ukvarjati zelo veliko in jo širiti. Njen avtor je namreč Herman Ludwig Ferdinand von Helmholtz, nemški fizik in zdravnik, ki je že davnega leta 1860 (!) pravilno sklepal, da je že samo zaznavanje sveta sklepanje. Ali natančneje: zaznavanje sveta je proces probabilističnega ali verjetnostnega sklepanja, ki ga imenuje Andy Clark v knjigi z naslovom Surfing Uncertainty (2016, str. 19) probabilistic, knowledge-driven inference.

Naj ponovim: naši možgani zaznavajo svet tako, da sklepajo o njem na podlagi vednosti ali znanja, ki ga imajo na voljo. Ni res, da ga preprosto zrcalijo.

Niso skladišče informacij

Možgani so kljub zapisanemu dolgo veljali za pasivni organ, ki zgolj sprejema dražljaje iz notranjega in zunanjega okolja, omogoča zaznavanje in razumevanje sveta, procesiranje informacij, čustva, domišljijo in vse drugo. Danes vemo, da možgani delujejo precej drugače.

Za šolnike je pomembno zlasti spoznanje, da niso skladišče informacij, podatkov in znanja. Možgani so namreč organski stroj, ki ga imenuje Andy Clark, eden vodilnih svetovnih raziskovalcev na tem področju, a predictive engine (naprava, ki zna predvidevati). Možgani zato nenehno ugibajo, kakšna je narava dražljajev, ki prihajajo od zunaj oziroma iz sveta, vendar tega ne delajo po naključju ali povsem zmedeno in brez vsake selekcije. Ne, njihovo delovanje je izjemno natančno določeno, saj so izdelek dolgotrajne evolucije.

Ali rečeno nekoliko drugače: možgani ne zrcalijo pasivno zunanjega sveta, kar pomeni, da ne delujejo kakor kamera ali fotografski aparat, temveč generirajo, ustvarjajo, proizvajajo znanje o njem, pri tem pa črpajo iz zakladnice znanja, ki ga je nakopičila kultura posameznega človeka v tisočletjih. Neprestano popravljajo svoje hipoteze, spreminjajo ugibanje in konstruirajo oziroma rekonstruirajo znanje o svetu.

Ko torej govorimo o možganih in njihovem spontanem delovanju, govorimo o hierarhičnih generativnih modelih, ki jih ustvarjajo in uporabljajo. To pa ne pomeni, da konstruirajo le znanje o svetu, temveč generirajo tudi hipoteze o prihodnjem delovanju ne le možganov, temveč tudi celotnega telesa, ki mu pripadajo, delajo načrte, napovedujejo prihodnja stanja, skrbijo za delovanje, ki bo skladno s takimi načrti.

Potrebujejo dovolj priložnosti in časa

/…/ Možgani vse to delajo na inteligentne načine, ki zajemajo tudi ugibanja intenc ali namer drugih možganov in njihovih nosilcev, saj posamezni ljudje ne živijo v popolni medsebojni izolaciji. Torej lahko rečemo, da je delovanje možganov enega samega človeka vselej že inteligentno kolektivno delovanje, ki vedno zajema zaznavanje, razlaganje, čustva, motivacijo, namere več ljudi.

Zapisano drži tudi, če zelo natančno analiziramo vire, iz katerih možgani črpajo za svoje delovanje. Črpajo namreč iz jezikovnih in kognitivnih modelov, ki so že ready made, ki so torej že narejeni in so del kulturne dediščine, kot rečeno, kar pomeni, da jih otroci usvajajo v prvih letih življenja skozi vzgojo in učenje maternega jezika.

Iz zapisanega sledi pomembna lekcija za vsakega učenca in vsakega učitelja: učenje bi moralo potekati tako, da bi imeli učenci dovolj priložnosti in časa, da torej ne bi bili omejevani, da vsak s svojimi možgani ustvarja ali generira in konstruira znanje zase in po svoje, izhajajoč iz razumevanja vzrokov in dejavnikov za to, kar je objekt njegovega razumevanja ali raziskovanja. Vse to je, najbrž je to očitno, daleč od učenja podatkov na pamet in tihega sledenja učiteljem, ki narekujejo učencem snov, ti pa jo hitijo zapisovati, da bi jo pozneje vtisnili v spomin in jo vrnili za dobro oceno učitelju.

Kot laični znanstveniki

Učenje bi torej moralo biti usklajeno z načini samodejnega delovanja možganov, ki so izvrstni izdelek evolucije, kar pomeni, da so prestali številne zahtevne teste in jih uspešno rešili, saj nas ne bi bilo tu, če jih ne bi. Prav zato se otroci že od samega začetka življenja spontano vedejo kot laični znanstveniki, ki postavljajo dobre hipoteze, jih preverjajo, testirajo, zavračajo, popravljajo, potrjujejo, spreminjajo, postavljajo nove, še boljše, ki jih vnovič preverjajo. Možgani namreč vselej že uporabljajo generativne modele, zato bi se morali učenci učiti nadgrajevati jih, jih spreminjati v kompleksnejše, saj so možgani prav narejeni zanje.

/…/ … iz spoznanj o delovanju možganov se učimo, kako poteka učenje, in se učimo, kako se učiti še bolje, saj se možgani učijo že sami po sebi in sami od sebe.

Možgani torej omogočajo ljudem zaznavanje in razumevanje sveta tako, poudarja Clark, da inteligentno ugibajo, kakšen je, in uporabljajo senzorne signale za prefinjeno usklajevanje ugibanj, zato so pri tem vse bolj natančni. Če jih nič ne ovira, seveda. Clark govori o predictive processing, procesiranju, ki je vselej tudi napovedovanje prihodnjih stanj.

In oviranje je zelo pomembno; enako velja za spodbujanje. Oviranje zajema vse, kar preprečuje možganom delovanje, ki so ga zmožni, spodbujanje pa pomeni ustvarjanje takih okolij, v katerih lahko uresničujejo vse potenciale, ki jih imajo. Šolsko okolje bi moralo biti spodbudno, zato se v njem nihče ne bi smel bati ničesar. Mislim na eksperimentalno okolje.

Dobri kognitivni modeli so namreč izjemno pomembni za preživetje, čeprav ne živimo več v savanah. Pomembni so zaradi vedenja v prihodnosti, za katerega je zainteresiran vsak človek – lahko bi rekli, da je zainteresiran po naravi. Učenci se morajo zato naučiti, da so njihovi trenutni kognitivni modeli sveta zares le trenutni, kar pomeni, da se bodo v prihodnosti spreminjali, da bi postajali vse boljši in natančnejši. A ker se ne bodo spreminjali sami od sebe, se morajo učenci naučiti tudi motivacije, da jih spreminjajo. /…/

Na pamet in za ocene je zgrešeno

Povsem enako pa velja tudi za učitelje, saj imajo tudi ti v glavah enake možgane, ki ustvarjajo generativne modele in jih uporabljajo. Človek se namreč lahko tudi upira spreminjanju kognitivnih modelov, lahko teži k ohranjanju starih modelov tudi takrat, ko so dokazano neustrezni. Šolanje je zato po definiciji progresivno ali napredno. Iz tega zornega kota je še jasneje videti, kako nenapredno in zgrešeno je učenje na pamet in za ocene, čeprav je obenem tudi praktično in oportunistično.

Možgani vplivajo tudi na vedenje in delovanje ljudi. Torej ne mislimo le na zaznavanje sveta, ko govorimo o možganih, temveč mislimo na delovanje, na akcijo, kot bi rekel Clark, na spreminjanje samega sveta.

In bržčas se zlahka strinjamo, da nikakor ni vseeno, kako ljudje spreminjajo svet, v katerem živijo, kako napredno ga spreminjajo. Ljudje zato ne zaznavajo sveta po naključju, temveč sami vplivajo na to, kar bodo zaznavali in nato razlagali, saj je njihova naravna in z evolucijo določena motivacija, da bi bile razlage čim bolj usklajene s svetom, kakršen je v resnici, ne s predstavami o svetu, ki so, denimo, všeč učitelju, piscem učbenikov ali komu drugemu.

DUŠAN RUTAR