Saga o dobrih namenih

Naš komentar

Oni dan se mi je oko zataknilo na širokem reklamnem panoju razmišljujoče modrih barv. »Preden boste opazili, vam učenje spremenimo v fantazijo,« je slogan visokošolske zasebne ustanove kričal na moje možgane iz nekega drugega časa. Da ni kraljevskih poti, vsaj v šoli ne, sem bil do zdaj prepričan. In da noben spretno voden učni pripomoček in ne učitelj ne moreta nadomestiti zadovoljstva razumevanja učenca ob rezultatih lastnega truda in dela, kot je nekoč dejal legendarni prof. France Križanič. Zdaj pa … me je dejansko popadel strah. Pred šolo prihodnosti, ki je očitno že tu. Šolo neskončnih užitkov po samopostrežni meri vsakega posameznika. /…/ Kar se da vedno dobro prodati. Po drugi strani je znanje samo omejeno, pa še cene nima v naših Butalah prav nobene.

Kaj vse se pripisuje šolski oceni?

Periodično preverjanje in ocenjevanje je v neki novi šoli posledično sinonim odvzema motivacije za učenje. Tisto, česar bodo deležni učenci celo življenje, najbrž ne bomo tlačili še v šole, da jih takoj zatremo … Posledica popolnega nezaupanja v učiteljevo delo je samoumevna – učiteljeve številke v redovalnici so krive skoraj za vse strahove, ki ste jih kdaj imeli – od neugodja, preprečevanja sanj o vpisu na dobre univerze, do zapečatene posameznikove usode … Subjektivna dejstva o trajnosti (kampanjskega) znanja, nerazumno prevelika mreža šol … ne štejejo. Ker zaznavam učiteljev res ne gre zaupati. A ker nič ne kaže, da bi mi lahko igranje z realno prihodnostjo otrok zlezlo pod kožo, jih vseeno priobčim kritičnemu občestvu.

Demoniziranje ocene poteka ne glede na inflacijo štiric in petic v naših hramih učenosti. Naši učenci in dijaki, kot kažejo mednarodne raziskave, vseeno veliko znajo. A povsem porušena normalna porazdelitve ocen kaže, da je v resnici učitelj tisti, ki mu je najbolj vroče ob pisanju po redovalnici. Pa ne zaradi ravnateljev, ki razmišljajo le še o glavah v hlevu in s tem povezanimi prihodki. In za ta cilj svoje učence tudi inštruirajo, če je treba, ali pa objavljajo poimensko lestvico najbolj »trdosrčnih« učiteljev. Ocene z nami pišejo starši, socialna služba, razredniki in nikoli speči kolegi v zbornici. /…/

Morda najhujši primer počenega ogledala je interna (splošna) matura. Dijaki dobijo na nekaterih šolah več točk na ustnem delu kot na pisnem, na drugih spet ni prav nobene korelacije med obema deloma. Tak interni del mature je bil v neki stari, od denarja neodvisni šoli, znak avtonomije. Danes pa je čista izguba časa in denarja. Pa vendar se najdejo visoki šolski uradniki, ki hočejo petinski delež »slabega« najmanj podvojiti.
Obstaja še cela vrsta razlogov za resen razmislek o smislu internega dela. Pa poglejmo.

Organizacijski. Zaradi interne farse se življenje na šoli ustavi za kaka dva tedna.

Etični. S spoštovanjem meril ocenjevanja zelo verjetno oškoduješ lastne dijake, kar je popoln absurd. Torej se poštenost posredno kaznuje.

Načeto načelo enakosti. Isti komplet vprašanj se ponavlja skozi celotno trajanja ustne mature. To pomeni, da imajo dijaki ob koncu spraševalnega obdobja že celoten nabor vprašanj. Pomeni pa tudi romarske poti prošenj k ravnatelju za poznejše termine.

Sindikalni. Delo učiteljev v komisijah ni plačano, tako kot je pri eksternem preverjanju.

Nekaj pa je resnici na ljubo interni del vseeno prinesel: dodatne ure za poskuse pri vajah, boljše izražanje argumentov in sklepov. Pa vendar vse skupaj ne odtehta osnovnih težav.

Seveda navedeno ne pomeni, da sprememb ne bo. Državni izpitni center jih intenzivno pripravlja. Med drugim namerava možnost preverjanja na višji ravni ponuditi vsem dijakom pri vseh (izbranih) predmetih. S tem bi se naši maturantje po točkah (40) izenačili z dijaki mednarodne mature in ne ravno korektnega preračunavanja točk ne bi bilo. Verjetno se bodo lotili tudi internega dela. Imajo izdelanih več rešitev za omejitev anomalij, a v tem trenutku se zdi najbolj smotrna ukinitev spornega dela mature.

Čedalje bolj sem prepričan, da vsaj eksterni del mature opravlja osnovno nalogo zagotavljanja standardov v gimnazijah. Primerjalne študije znanja naših dijakov to več kot dokazujejo. Da pri tem ravno ne uživajo, je problem; a to ima verjetno širšo družbeno naravo. Zagotovo pa je povezan tudi s padcem zaupanja v državne podsisteme nasploh. Zato tudi cvetijo instant rešitve …/…/. V šoli »na izvoli« in »na takoj« me zagotovo ne bo. Pa ne zato, ker bi mi bilo kar koli težko, pač pa zato, ker se mi preprosto ne zdi prav.

MARKO ŠPOLAD