Kaj imata gospod Sfiligoj in Pikica skupnega s kulturo?

Uvodnik ali učni primer kulture pogovarjanja

Mnogi najbrž poznate zgodbo Ericha Kästnerja z naslovom Pikica in Tonček. Pikica, hči premožnega industrialca, se spoprijatelji s Tončkom, sinom bolne matere, težko se preživljata, zdaj, ko je mama bolna, še posebej. Tonček hodi ponoči na ulico prodajat, da zasluži denar za življenje. Bister je in v šoli zelo delaven, vendar zadnje čase popušča, med uro zemljepisa računa v zvezek, med uro računstva je celo zaspal. Profesor Sfiligoj, njegov razrednik, bo še danes odposlal mami pismo.

Pikica, dobra Tončkova prijateljica, obišče profesorja Sfiligoja na Tončkovi šoli, ne da bi Tonček za to kaj vedel, jasno. Profesor Sfiligoj se naslanja na okensko polico, Pikica stoji pred njim in mu razlaga: Tončkova mama je hudo bolna. Tega nisem vedel, reče profesor Sfiligoj. In Tonček mora skrbeti zanjo, skrbeti mora za hrano, skrbeti mora za denar. In kje dobi denar? zanima profesorja Sfiligoja. Tega vam ne izdam, reče Pikica in nadaljuje: povem vam, da se fant ponoči in podnevi ubija, da bi poskrbel za svojo mamo, ki jo ima zelo rad, plačuje hrano, plačuje najemnino, frizerja plačuje po obrokih, čudim se, da ne spi med vsemi urami! Profesor Sfiligoj molče sedi. In vi boste njegovi mami napisali pismo, da je fant len! Profesor Sfiligoj Pikico z blago karajočim stavkom malce umiri, nakar pogovor teče naprej. /…/ Profesor Sfiligoj se Pikici zahvali, da ga ja obiskala. Pisma mami ne bo odposlal.

In kaj imata gospod Sfilogoj in Pikica skupnega s kulturo?

Znan ameriški psiholog in psihoterapevt Carl R. Rogers v knjigi Razvoj osebnosti, ki je izšla v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja, govori, katere so tiste človekove lastnosti, tista človekova naravnanost, ki je potrebna za konstruktivni pogovor, za tak pogovor, iz katerega ne pride nihče polomljen in v katerem se najde rešitev, s katero lahko živita obe strani. Govori o kongruentnosti, po naše bi rekli skladnost: to je lastnost, da poslušaš, govoriš in se odzivaš v skladu s samim seboj, da ne igraš, da se ne bojiš, kaj si bodo drugi mislili, kaj bodo rekli, preprosto si skladen s seboj. Govori o akceptanci, temu rečemo sprejemanje. To je lastnost, da sprejmeš nekaj, čeprav se s tem ne strinjaš in ti mogoče sploh ni všeč. Tretje, o čemer govori v zvezi s konstruktivnim pogovorom, je empatija, po naše sočutje. To je lastnost, da nekaj sprejmeš, čutiš, ne da bi sodil in ne da bi obsodil.

V položaju, ki ga opisuje Erich Kästner, nastopata avtoriteta/učitelj in podrejeni/otrok. Izhodišče pogovora je problem, ki ga je treba rešiti. /…/ In imamo opraviti z razpletom, iz katerega izideta sogovornika nepoškodovana in v bistvu bogatejša. Take rešitve pa morda niso same po sebi umevne.

Kako je mogoče, da je razplet odrešujoč?

Učitelj Sfiligoj kot avtoriteta se ne pretvarja, ne igra, je svoboden, ne boji se ne za svoj položaj in ne za to, kaj si bodo o njem mislili učiteljski kolegi, ki nenavaden pogovor z nenavadno deklico vlečejo na ušesa. Sprejme sogovornico in ne vemo, kakšno je njegovo siceršnje stališče do nje; ni pomembno. S Pikico in Tončkom ima sočutje: ne vrednoti, ne obsoja, ne vrta v to, kako lahko Tonček pride do denarja. Učitelj Sfiligoj preprosto sprejema spoštljivo trmasto deklico in njene argumente in sprejema tistega, za katerega Pikica prosi, in sicer ne da bi sodil, ne da bi moraliziral, preprosto napravi tako, kot je za Tončka prav in je še v skladu z njegovimi lastnimi etičnimi načeli. Učitelj Sfiligoj ima tisti hip, ko se pogovarja s Pikico, vse tri, za konstruktivni pogovor potrebne lastnosti: je skladen s sabo, sprejema in ima sočutje. In Pikica? Spoštljivo, trmasto in argumentirano vztraja. Zato je mogoče, da se problem ustrezno razreši.

Vsi smo dnevno postavljeni v položaje avtoritete in v položaje podrejenega. Vprašanje je, kako odreagiramo, kadar smo postavljeni v ta ali oni položaj. Ali kot smo kot nadrejeni svobodni, ali nas tiščijo vnaprejšnje sodbe, ali lahko sprejmemo nekaj, čeprav se s tem ne strinjamo, ali lahko sprejmemo nekaj, ne da bi sodili in …/…/ Ali smo kot podrejeni sposobni spoštljivega upora, kadar mislimo drugače?

Mislim, da pisatelj v pogovoru med učiteljem Sfiligojem in Pikico kaže učni primer kulture pogovarjanja. Učinki so, kot vidimo, blagodejni.

PETER SVETINA