Spomin, predvsem pa (večni) opomin
Ob 27. januarju, mednarodnem dnevu spomina na žrtve holokavsta
Konec januarja se bo ves svet znova spomnil žrtev holokavsta, tega gnusnega genocidnega dejanja med drugo svetovno vojno. Zločin brez primere, dejanje, vredno večne obsodbe in hkrati večnega spominjanja, da se nikoli več ne ponovi. To spominjanje nima samo simbolnega pomena in se ne bi smelo dogajati le enkrat na leto. Pogumni moramo biti, da se spominjamo, preučujemo in poučujemo o holokavstu. Ne glede na to, kako neprijetni so ti spomini. Samo poučeni in moralno odgovorni posamezniki namreč lahko preprečijo, da bi se holokavst ponovil. A 27. januar, mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta, ni samo spomin na preteklost, je tudi izziv za zdajšnje in prihodnje čase, pred katerimi je človeštvo.
Grožnja genocida namreč nenehno visi v zraku in ostaja kot grozeča nevarnost, zato je dan spominjanja na še vedno nerazumljivo zlo holokavsta hkrati priložnost, da z vso resnostjo in odgovornostjo spomnimo, da je bil holokavst kot zločin brez primere v zgodovini človeštva zadnji in najgrozljivejši izraz nestrpnosti, ksenofobije in rasizma, pa tudi cinične politike, ki je zavestno izkoriščala najtemnejše plati človekovega značaja.
Brutalna izkušnja totalnega razčlovečenja
Do konca oktobra 1944 je bil holokavst v Sloveniji izpeljan tako, da je bilo uničeno skupno okrog 90 odstotkov slovenskih Judov. Po zadnjih podatkih je holokavst terjal 589 življenj, a številka še vedno ni dokončna. V kulturnem in zgodovinskem smislu sta bili trajno uničeni obe prekmurski judovski skupnosti in goriška. Konec je bil tudi z Judi v Ljubljani, na Ptuju, v Mariboru in Trstu. Judovska skupnost na Slovenskem si po tej tragediji vse do danes ni opomogla in je postala najmanjša tovrstna skupnost v Evropi. Preživele žrtve holokavsta (izmed slovenskih Judov jih je bilo po vojni le nekaj deset, danes pa jih lahko preštejemo na prste ene roke) zaznamuje vseživljenjska travma, zaradi katere mnogi o svoji izkušnji sploh nikoli niso bili pripravljeni govoriti. Travma preživelih holokavsta je specifična zato, ker izkušnje razosebljenja, preganjanja in brutalnega morjenja ljudi le zato, ker je posamezniku pripisana biološka in kulturna drugačnost, niso vezane na nikakršno zavestno delovanje, osebno krivdo ali odgovornost, zaradi česar so preživeli podvrženi še posebej brutalni izkušnji totalnega razčlovečenja in njenim trajnim osebnim in transgeneracijskim posledicam.
Zgovorna simbolika
Relativiziranje krivde med drugo svetovno vojno je vse bolj pogosto in tudi v slovenskih razmerah vodi v relativiziranje fašizma in nacizma, s tem pa tudi holokavsta. In posledično pritrjuje javnemu diskurzu zanikanja holokavsta, kot posledice naraščajočega antisemitizma v Evropi. In to je v zdajšnjih političnih in družbenih razmerah ter napetostih zelo nevarno. Mnogi pripominjajo, da zdajšnje evropske podobe migrantov ob bodeči žici simbolno gledano niso daleč od ohranjenih tirnic v nekdanje nemško nacistično in uničevalno koncentracijsko taborišče Auschwitz-Birkenau v okupirani Poljski. Se res nismo ničesar naučili? Ali pa se enostavno nočemo spomniti, do kam nas lahko privede sovraštvo do drugačnosti.
Odločni – ne!
Naj bo torej spomin na holokavst ali šoo, kot poimenujemo ta zločin v znanstveni terminologiji, predvsem opomin, da bomo v času nakopičenih kriz zmogli razumno premagovati vse sodobne oblike nestrpnosti. Zato je 27. januarja nova priložnost, da mladim predočimo bistvo tega zločina in poudarimo, da zgodovina ni le opomin, pač pa svojevrstni zakon, ki nam prepoveduje kakršno koli diskriminacijo, razločevanje narodov, ras, spolov, religij in nazorov, kot sta to počela nacizem in fašizem. In kot to vse bolj odkrito počenjata tudi novodobni populizem in nacionalizem vseh barv, od Evrope do Azije, od Afrike do Južne Amerike. Zato nas ne sme presenetiti, da so dostojanstvo in univerzalne človekove pravice ter temeljne svoboščine vseh ljudi vse prepogosto le mrtva črka na papirju. Zlasti še, ko govorimo o migrantih in beguncih, do katerih je tudi v Sloveniji vse preveč odkrite nestrpnosti in sovraštva. Po znanem receptu izpred sedmih desetletjih, »da so Judje krivi za vse tegobe tega sveta«. Danes to niso več Judje (ponekod tudi), pač pa begunci in tujci, ki so poglavitni krivci za vse naše težave. Recimo takšni politiki tudi ob dnevu spomina na žrtve holokavsta odločni – ne!
Dr. MARJAN TOŠ
