Instant družba

Naš komentar

Čeprav so znanstvena pojmovanja časa raznolika, povprečen človek ne čuti razsežnosti intenzivne fizikalne količine, ki kaže na zaporedje dogodkov; čuti le neskončno hitrost in nenehen stres, ki ga vsakodnevno priganja. Dejstvo je, da časa vedno zmanjka – a obenem ga je na pretek. Za tisto, kar je pomembno v življenju, si ga je pač treba vzeti.

Za mnogo tistega, kar opredeljuje kakovost življenja, ni dovolj le trenutek. Življenje je proces. Odnosi so proces. Učenje je proces. Razvoj je proces. Proces potrebuje čas. Vendar v sodobni družbi, ki nagrajuje z dvigom virtualnega modrega palca, proces ni vrlina. Posledično potrpežljivost ni vrednota. Proces traja in se razvija. Rastlina raste, in to dolgo časa. Starejše generacije vedo, da je treba počakati in vztrajati. Včasih več let ali desetletij. /…/

Sprašujem se, kako to lahko razume sodobna instant družba. Instant v vseh pogledih: hitra hrana, hitra vožnja, divjanje v službi, norenje s papirji, nemogoči roki za oddajo papirologije, stalna pripravljenost, potreba po nenehnem nadzoru socialnih omrežij, potreba po takojšnjem izkazovanju čustev! Zdaj! Pozneje več ne šteje! Moram imeti nov avto, novo tablico, telefon, star (ki je mimogrede nov) ni več dober. Moram se poročiti, moram imeti otroke, moram napredovati. Samo tako dobiš tisti modri palec za potrditev. Potem se govori o tebi in s tem potrjuješ, da si pomemben. Postaneš zasvojen in si zgradiš lažne profile iz ljubečih fotografij, ki so iztrgani iz konteksta. Tako lahko dobiš toliko potrditev kot neka slavna oseba, ki je vrhunec življenja dosegla v nekem bizarnem resničnostnem šovu.

Na mladini se kažejo posledice patološkega vedenja družbe. Tako prihajajo v šole otroci, ki raje zlomijo in zavržejo stvari, kot da bi jih popravili. Popravljanje je strošek. Popravljanje je nesmiselno, saj vendar lahko dobiš novo stvar. Tako se razvije instant sreča, ki je vezana na zunanjo motivacijo. Nagrada za neko opravljeno nalogo postane materialna dobrina, ki bo vsako leto večja in dražja. Groteskno je to, da otrok ne prejme nagrade za nek vrhunski dosežek ali presežek, nagrado dobi za dosežen minimalni standard. To pomeni, da smo nagrajeni za vsak premik. Odgovornost, samostojnost in radovednost se pač ne nagrajujeta. /…/

Ko se izčrpajo materialne dobrine, negativni transfer zajame odnose in socialni kapital. Pogojevanja, nepotrpežljivost, sebičnost, potreba po stalnem nagrajevanju in takojšnjemu napredovanju ali potrditvi. V prijateljstvu, službenem ali partnerskem odnosu se ne da izsiliti napredka. Najbolj žalostno je to, da težave sploh ne prepoznamo, ker se zaradi otopelih čutov in odsotnosti izkušnje težave ne da definirati.

Tako imamo na eni strani vrtce in šole, ki potrebujejo čas za oblikovanje, prevzgajanje, učenje, rast; na drugi strani pa otroke in starše, ki želijo vse takoj. Navajeni so, da dobijo vse takoj. Takoj želijo boljšo oceno. Takoj želijo potrditev. Takoj želijo izboljšave, četudi nič ne prispevajo. Ne morejo in ne znajo drugače, ker so mame prevzemale njihove odgovornosti. Učitelji smo postali animatorji, včasih celo klovni, iz katerih se delajo norce. Sploh ko nas sprašujejo, kako motiviramo otroke in ali se dovolj gibajo, plešejo, pojejo in ali se zabavajo. Saj veste, če ne znajo biti tiho, potem je z učiteljem nekaj narobe. Potem ne zna motivirati, ne zna razlagati. V glavnem, učitelj je kriv, ker otroci ne sedijo pri miru. Otroci pa dejansko ne vedo, kaj je umirjeno poslušanje besedil ali navodil.

»Že tako ali tako so preobremenjeni!« reče mama, ki obuva svojega osemletnika.

»Pa težke torbe imajo!« ugotavlja druga mama, ki svojemu tretješolcu nosi šolsko torbo.

»Pa kakšna kosila so v šolah!« zavzdihne oče s prekomerno telesno težo.

»In ograja okrog šole ima luknjo!« ugotavlja drugi oče, ki vedno parkira na parkirišču za invalide, čeprav ni invalid.

»Šola itak ne uči nič pomembnega!« doda tretji, ki na vsakem sestanku gleda v svoj pametni telefon.

Šola ni prostor za zabavo. Otrok ne prihaja v šolo, da bi se imel lepo in bi se zabaval. Šola je stres. Je preizkušnja. Šola je prostor za učenje, prehranjevanje, prijateljstvo, tekmovanja, ljubosumje, zavist, zahteve, dolžnosti, odgovornosti, naloge, dolgočasne vaje. Šola je svet v malem, je predpriprava za svet. Šola je poligon za življenje, ki je polno preizkušenj. In ker so pričakovanja staršev in otrok nerealna, šola trpi. Trpijo učitelji in vzgojitelji, ki se borijo s potrošniško logiko, ki nagrajuje instant rešitve brez kančka odgovornosti. Navsezadnje trpijo zmedeni otroci, ki ne razumejo, kaj pomeni biti potrpežljiv in kaj pomeni poiskati rešitev v konfliktni situaciji. Najraje bi videli, da konfliktov ni in da bo vedno nekdo zamahnil s čarobno palico.

Fotografije družinske idile v virtualnem svetu, reklamni plakati razvrednotenih teles in prikrita sporočila medijev, ki nas prepričujejo, kaj vse moramo kupiti, da bomo srečni, obkrožajo otroke na vsakem koraku. Medtem ko odrasli izklapljamo nepomembna sporočila, mlade oči opazujejo svet. Hitro spoznajo sporočilnost informacij in (ne)zavedno oblikujejo formulo sreče. Instant sreče, da ne bo pomote. Saj – ko si slabe volje, samo skočiš v nakupovalni center in si kupiš nov kos garderobe. 

TINA PAJNIK