Odnosi so esenca vzgojno-izobraževalnega procesa
Uvodnik
Pred koncem sicer dokaj, vsaj na šolskem polju, povprečnega leta 2016, nas je le doletelo nekaj dobrih novic. Med drugim tudi rezultati raziskav TIMSS in PISA. Dobra novica je predvsem del, ki kaže izrazit napredek naših učencev in dijakov na vseh testiranih področjih. In napredek je tisti, ki šteje. Z nadpovprečnimi rezultati se res lahko kitimo (naravoslovje SLO 513 točk, povprečje 493, matematika SLO 510, povprečje 490, in bralna pismenost SLO 505 točk, povprečje 493), a TIMSS in PISA sta veliko več kot le rezultati »reševanja nalog«. In tisti drugi del bi nas moral zelo skrbeti: slovenski šolarji šole ne marajo in se ne učijo radi. Slabši odnos so izkazali le še Nizozemci.
Ob takšnih rezultatih – veselje do učenja matematike v SLO izraža le 5 odstotkov osmošolcev (povprečje 22 %), veselje do učenja naravoslovja v SLO 7 odstotkov osmošolcev (povprečje 33 %) – bi morali takoj prižgati rdeči alarm.
Dr. Barbara Pavešić, raziskovalka s Pedagoškega inštituta, meni, da so za zelo dobre rezultate slovenskih šolarjev v naravoslovju in matematiki zagotovo najzaslužnejši učitelji, da pa bi bilo treba preveriti, ali imajo učitelji dovolj znanja za motiviranje otrok. Menim, da rešitev težave ni v »preverjanju učiteljev«, saj je evidentno, da učenci so motivirani. Motivirani so za dosežke, so tekmovalno usmerjeni v doseganje čim boljšega rezultata zase ali najboljšega pred drugimi, niso pa motivirani za učenje s ciljem, da pridobijo znanje, temveč le »dobro oceno«. A to je že sistemski problem, ki ga s preverjanjem znanja učiteljev ne bomo razrešili.
Ali se kdaj koli kdor koli vpraša, kako motivirati učitelje? Dr. Dušan Rutar poudarja pomen bogatega socialnega in čustvenega okolja, le-tega pa ne more ustvariti dolgočasni učitelj, ki je ves čas pod stresom, učiteljica, ki zgolj čaka na upokojitev, zaletava »večna« mladenka, ki hoče biti podobna mladini okrog sebe, učitelj, ki predava samemu sebi. Taki učitelji ne sodijo v razred. Res ne! /…/
Stokrat je že bilo zapisano, a je vedno manj upoštevano: le zadovoljen učitelj je dober učitelj. Zakaj je v učiteljih ugasnil žar? Zakaj vedno brez kakršne koli slabe vesti pričakujemo, da se bodo učitelji žrtvovali za »svoje poslanstvo«, ko pa jim na vsakem koraku izražamo le nezaupanje? Inšpekcije, odvetniki, tožbe, skrite kamere, pravilniki, zakoni, zapisniki, poročila … V raziskavi le 17 odstotkov slovenskih staršev izraža zaupanje v učitelja in šolo, povprečje OECD pa je 60 odstotkov. In ko ne zaupamo ljudem, se posvetimo birokraciji.
V relaciji do šolske učinkovitosti je najbolj zanemarjen, a hkrati eden najkompleksnejših in najpomembnejših dejavnikov šolska klima – definira jo predvsem ozračje v šoli: torej kako se počutijo učitelji in učenci na šoli, kakšni so odnosi med njimi, to je način življenja šole, duh šole. Če želimo šolo izboljšati, moramo spreminjati ozračje na dveh nivojih: na strukturalnem (kako stvari izgledajo, kjer smo z obrazci, papirji, poročili, zapisniki … zameglili pravo bit vzgojno-izobraževalnega procesa) in na normativnem (kako stvari resnično delujejo, kaj se v resnici dogaja). In kaj se v resnici dogaja, samo delno odstirajo rezultati raziskave …/…/.
Dr. Zdenko Kodelja v zadnjih lanskih Šolskih razgledih slikovito utemeljuje: javne šole niso javne hiše, kamor bi hodili ljudje uživat. Bistvo šole nikoli ni bilo, da v njej uživamo, temveč da se v njej česa naučimo. Iluzorno je pričakovati, da bodo vsi učenci uživali pri učenju vseh predmetov. Tudi izbira predmetov, ki se v šoli poučuje, ni nikoli sledila hedonizmu kot merilu izbire. In nenazadnje – šolofobije zagotovo nismo povzročili učitelji.
Prej, ko se bomo nehali pretvarjati, da mora biti vse v užitek, prej bomo na zeleni veji. Največ res lahko naredimo z dobrimi odnosi, s spoštovanjem in zaupanjem – med vsemi udeleženimi. Zato umaknimo iz šol birokracijo, odvetnike, skrite kamere ter nezaupanje v vse in vsakogar, vpeljimo odprto in pozitivno komunikacijo, v kateri se vsak zaveda svojih dolžnosti in odgovornosti ter hkrati tudi svojih meja vmešavanja. Jasna pravila/meje – čisti računi. Čisti računi – dobri prijatelji.
JOŽICA FRIGELJ
