Učenje za novi humanizem
Rutarjeva lekcija
Obstajajo starodavni modeli učenja. Stari so nekaj tisočletij. Kljub temu nastajajo novi modeli, kot da se je svet začel včeraj. Vtis, ki nastane ob prebiranju literature in učenju, je izjemno močan: novi modeli učenja ne zagotavljajo ničesar, kar bi presegalo starodavne modele. Zakaj potem sploh nastajajo in se kopičijo?
Oglejmo si tri ključne razsežnosti starodavnega talmudskega modela učenja, ki se je razvijal ob prebiranju verskih besedil, razvija pa se še danes.
Model terja od učencev posebno branje starih besedil, ki so kajpak skrbno izbrana. Najprej terja senzibilnost, torej občutljivost. Ta je mogoča, če beremo besedilo počasi in z občutkom, kot pravimo. Za tako branje si moramo vsekakor vzeti dovolj časa. Občutljivo in pozorno branje ni mogoče, če nimamo časa, če se nam mudi, če se skušamo besedilo naučiti na pamet, da bi ustregli učitelju.
Druga zahteva, pred katero postavlja besedilo učenca, je tale: spoštljivo branje. Učenec se mora od učitelja naučiti spoštljivo brati besedilo. Tega mora spoštovati, to pa ne pomeni, da mora verjeti vsemu, kar je v njem. Daleč od tega. Obstaja namreč še tretja zahteva, ki je neposredno nadaljevanje spoštovanja, ki ga goji učenec do besedila.
Besedilo je treba brati s kritičnim očesom. Torej pazljivo, počasi, spoštljivo in kritično. Vse to so zahteve, kar pomeni, da ni dovolj vzeti besedila v roke in ga začeti brati. Pred branjem se mora učenec naučiti, kaj sploh je spoštovanje besedila, kaj pomeni počasno branje, kako se to kaže v praksi, kaj je kritično oko. Ko je pripravljen, vzame besedilo v roke in ga začne brati, prej pa ne.
Talmudski model učenja torej spodbuja učence k takemu branju besedil, da se učenec obenem ne le uči kritičnega razlaganja besedila, temveč se prav upira morebitni absolutni razlagi, ki bi jo terjala ta ali ona avtoriteta. /…/
Orisani model učenja ne potrebuje nobenega novega pristopa, denimo učenja učenja, kot se imenuje, saj že zajema učenje učenja. Zajema ga že nekaj tisoč let, kot rečeno, kar pomeni, da se ga moramo le držati, nič drugega. Držati se ga moramo, ker je dober in produktiven.
Spoštljivo, pazljivo in kritično branje besedil, ki so napisana za tako branje, je tako učinkovito, da ne more biti še bolj. Učenec, ki na tak način prebere nekaj besedil, je že zmožen samostojno brati in kritično razmišljati o prebranem.
Lévinas zato upravičeno dodaja, da tak način branja besedil in učenja obenem vnema um in kultivira etični subjekt, ki je odgovoren Drugemu.
Model je tako rekoč popoln: spoštljivo branje besedil, razvnemanje uma in strasti do učenja, kultiviranje etičnosti in odgovornosti.
Kaj bi šola sploh še hotela?
/…/ Danes se učitelji ne morejo resno pritoževati, češ da se učenci ne učijo dovolj, da se ne znajo učiti, da je v šolah preveč učenja na pamet, kajti sama šola je ustanova, ki sistematično ne spodbuja ničesar od predstavljenega modela.
Vprašanje torej je, zakaj šola tega ne spodbuja. Tisočletja že vemo, kaj naj bi spodbujala in kako, a tega sistematično še vedno ne počne, kar lahko pomeni le eno: tega ne dela, ker noče delati.
Starodavni poziv k učenju je namreč zelo preprost in jasen: težnja k modrosti ni nič drugega kot vnemanje ustvarjalnega uma in skupno učenje.
Namesto tega imamo v šolah še vedno veliko samotnega učenja na pamet in tekmovanja za čim boljše ocene, točke in kredite.
Osamljeni učenci, zavezani tekmovanju in tekanju za sanjami, se učijo za kompetence, ne pa za to, da bi postali boljši ljudje. Vse manj jih zanima humanistika, medtem ko so jim etiko že zdavnaj predstavili kot uporabno množico pravil, ki se jih je dobro držati …/…/.
Življenje ni vse bolj naklonjeno uresničevanju starodavnih idealov, v katerih se prepletajo dobro, lepo in etično, temveč je vse bolj naravnano na praktično, uporabno in koristno.
Povsem jasno je, da etika že dolgo časa terja drugačen način izobraževanja in vzgajanja mladih. Za novi humanizem, kot ga imenuje Lévinas, ki ni v nobeni resni zvezi s pravicami ljudi, z egoizmom in z individualizmom sodobnega neoliberalnega sveta, saj uči mlade ljudi, da so dolžni naučiti se živeti skupaj, ne pa v tekmovanju drug z drugim, in da se morajo prav zato naučiti odgovornosti, ki jo imajo drug do drugega, ne pa vsak zase. /…/
Dr. DUŠAN RUTAR
