Otroci v gozdu
Redno in domišljeno
Šola v naravi mesta Hamar (Hamar Nature School) je šola z najdaljšo “gozdno” tradicijo na Norveškem – že 25 let jo pomaga graditi Knut Monssen, pedagog in fizik, ki je svoj smisel našel v “malo drugačnem” poučevanju otrok. Obenem je tudi gonilna sila te največje in najstarejše naravne šole na Norveškem. Zakonsko tovrstne šole niso del šolskega sistema, niti kurikula, vendar so z leti postale ustaljena praksa poučevanja naravoslovja v osrednjem delu Norveške. Delo treh zaposlenih pedagogov je polovično financirano iz občinskega proračuna okrožja Hedmark na jugovzhodu Norveške, polovično pa si sredstva zagotavljajo iz nacionalnih in mednarodnih projektov. Dodatna sredstva za nakup opreme si občasno zagotovijo s prodajo svojih tržnih storitev (seminarji za učitelje, večji dogodki).
/…/ Nekaj odgovorov Knuta Monssena, vodje šole, vam ponujamo v naslednjih vrsticah.
Koliko otrok ste v letu 2016 že gostili v svoji šoli in vrtu? Ali ste jim organizirali dan v naravi?
Letno se na naših aktivnostih zvrsti približno 25.000 otrok iz vrtcev in osnovnih šol JV Norveške. Zajemamo 12 osnovnih šol v mestu ter 38 šol okrožja Hedmark. Z učitelji se že pred začetkom šolskega leta dogovorimo o številu obiskov in o tematiki, ki jo bomo predelali v naravi. Učitelji pa se zavežejo, da bodo izbrano snov (osnovne izraze in procese) pred odhodom na teren predelali, po aktivnostih v naravi pa jo bodo obnovili in ovrednotili njihovo znanje (izračunali povprečja na terenu zbranih podatkov, pripravili razstavo …). Učitelji lahko otroke na posamezne teme pripravijo s pomočjo knjig, filmov, spletnih strani – nekateri so zelo iznajdljivi.
Ali vsakega otroka med šolanjem vidite le enkrat ali se nekateri vračajo po znanje?
Vsak učenec pride v našo šolo (ki je lahko na ladji, v gozdu, gorah ali na travniku) vsaj trikrat na leto, občasno se zgodi, da jih v naravo odpeljejo tudi učitelji. V vseh desetih letih šolanja obiščejo mene in moje sodelavce torej vsaj tridesetkrat!
Kaj obravnavate najpogosteje?
Na Norveškem v zadnjih letih največ projektnega denarja ponujajo na področju bioenergije. Ker šola leži v neposredni bližini največjega norveškega jezera Mjosa, je veliko dejavnosti povezanih z vodnimi ekosistemi in njihovo ekologijo, za raziskovanje namreč uporabljajo raziskovalno ladjo. Sledijo dejavnosti v gozdu, na razpolago imajo občinski gozd, v katerem so zgradili tudi odprto lopo, ki služi kot zavetje pred vetrom in prostor za malico. Del vsake dejavnosti je kurjenje ognja in priprava svoje malice na njem.
V Sloveniji se mnogi učitelji spoprijemajo s pretirano skrbjo staršev zaradi morebitnih nevarnosti ob obiskih narave …
Da, tudi Norveška se v zadnjih letih spoprijema s tem. Vendar so norveški otroci s podeželja v tako tesnem stiku z naravo, da tam tega ne čutimo. Težava se večinoma pojavlja v mestih, kjer je veliko priseljencev. Ob že tako veliki kulturni spremembi ob prihodu v našo deželo se pojavijo še eksistenčne težave in skupek obojega povzroča, da se otroci priseljencev ne udeležujejo dni v naravi. Izvajamo poseben družbeni projekt uvajanja staršev v tradicijo “gozdnih” šol in dni v naravi.
/…/
Ob obisku vašega vrta in parka ob stavbi sva opazili skupini otrok – eno iz vrtca in eno iz šole.
Naš vrt je odprt za javnost in je poln igral, ki spodbujajo ustvarjalnost. Mnoga od njih uporabljamo za učenje varstva narave. V vrtu imamo lopo, ki jo lahko uporabijo vse okoliške šole, kadar si to želijo. Danes so nas obiskali vrtčevski otroci, ki bodo uporabili naše ognjišče za pripravo malice. Druga skupina si je po dolgem sprehodu po gozdu privoščila počitek v naši lopi – ste morda kaj opazili? V tem oddelku je malo več otrok s posebnimi potrebami, najbolj od vsega jim ustreza mnogo gibanja, za to pa je gozdni predel idealen. Na koncu pohoda jih čaka malica, ki si jo bodo prav tako sami spekli nad ognjiščem.
Ali za otroke s posebnimi potrebami pripravljate posebne dejavnosti?
Vsak četrtek in petek obiščejo naš vrt skupine otrok, od katerih jih je nekaj s posebnimi potrebami. Zanje ni posebne obravnave – uporabljajo enaka igrala, enako orodje in sledijo enakim temam kot drugi v razredu. Njihove obveznosti so le delno prilagojene sposobnostim, vendar je naše načelo naslednje: vsi enaki, vsi enakopravni. Mnogi zaradi tega dosegajo podobne rezultate kot njihovi sošolci. Posebej ob izzivih v gozdu (plezanje, premikanje po neravnih podlagah …) se ob majhni spodbudi pedagoga lahko pokaže izjemen napredek otrok. Njihova samozavest raste in s tem tudi naša avtoriteta poučevanja v naravi.
S katerimi deželami največ sodelujete in tako bogatite svoje znanje?
Filozofija učenja v naravi je najbolj podobna na Danskem. Z njimi tesno sodelujemo v sklopu projektov in znanje vsakoletno izmenjujemo na posebnih taborih. Pri mednarodnih projektih pa vse bolj povezujemo z baltiškimi državami, ki jim pomagamo pri vzpostavljanju načel šol v naravi.
***
Naj sklenemo z besedami gostitelja: »S čim manj govorjenja želim doseči čim večji učinek na otroke. Pustim jim, da začutijo odprt prostor in svoja občutja ob tem; da zagledajo slike narave in se učijo s poskušanjem.«
Seveda pa ne morem skleniti članka, ne da bi zapisala, da je sodelovanje s Sašo Vochl in Uršo Vilhar iz Gozda eksperimentov vedno produktivno; hvala vama za tole norveško pravljico!
ŠPELA PLANINŠEK
