Zaupanje in ljubezen

Za uvod

• Svet okoli nas se vrti in jaz v njem ostajam na enem mestu ali pa pridem prepozno. Čutim, da grem naprej samo površinsko, skorajda iz navade, in čutim odpor ob občutju umazanije, iz katere ne vidim rešitve. Toda zapravljanje časa je, če ne grem naprej in se ne preizkušam v novih izzivih.

• Moji podvigi kažejo preprosto samo to, kar sem in kamor me vodijo moje želje. To je bilo jasno in spontano prepričanje, ki se je porodilo iz sožitja z naravo, nobenega drugega razloga ni.

Toda potem se je začela ta podivjana nora tekma in hočeš nočeš sem bila v trenutku do vratu v njej. Počasi se je v meni zbudil slab občutek, ki me je silil razmišljati o pravilih /…/ in jih sprejeti. Hkrati pa sem ob primerjanju z drugimi spoznala svojo drugačnost in niti opazila nisem, kdaj sem začela soditi celo samo sebe.

• Dve minuti počitka in spet novih trideset korakov po poti, ki jo razsvetljuje mesec. Po glavi mi odzvanja otroška pesmica, ki se mi je usedla v spomin še iz osnovnošolskih klopi: daje mi ritem pri hoji in še prej, ukaže telesu, kako naj stopa. Po toliko vzponih dobro poznam svoje telo in vem, koliko zmore. Pomembno je razbirati znamenja, ki mi jih pošilja, kajti tu gori, v območju smrti, se vsaka celica organizira in zaveda svoje krhkosti in moja najpomembnejša dolžnost je prisluhniti tem sporočilom.

• Ko od spodaj s pogledom preiskuješ pot, se ti zdi samoumevna in razumljiva, toda ko prideš sem gor, na zadnjo stopnico pred vrhom, se razsežnosti čisto spremenijo in vse oporne točke izginejo.

Že na planinski poti se lahko izgubiš. Predstavljaj pa si, kako je v tej neskončni steni, ki so jo v tisočletjih zbrusili sunki vetra in snežni meteži ter izklesali grede in police, nekatere prostrane in zasnežene, druge ozke in zlizane. Tudi take so, ki jih iščeš zaman in blodiš gor in dol po steni, da bi našel pravo pot. Prostranost te lahko prevara in zbega.

Še vedno sva sama tu zgoraj: nobenih vrvi, ki bi nama kazale pravo smer, nikjer nikogar, ki bi skupaj z nama raziskoval pot, tuhtal, se strinjal ali dvomil o izbiri ali pa vsaj samo delil to samoto. In zraven še težavnost plezanja, trud pri teptanju gazi. Čisto sama sva za vse, sama odgovorna v tej brezmejni svobodi. Vendar naju ni strah. /…/, saj zaupava gori in jo prosiva za sprejem.

Nanizani odlomki so vsi iz knjige Ne pustim te čakati; ta spada med tiste, za katere smo v uredništvu zelo hvaležni, da so našle pot do nas. Napisala jo je Nives Meroi, ena najpomembnejših alpinistk na svetu, saj se je doslej povzpela kar na dvanajst osemtisočakov od štirinajstih na svetu, zmeraj v navezi s svojim možem Romanom Benetom. Zakonca, Italijanka in Slovenec, sta se na veličastne očake povzpela celo brez pomoči višinskih nosačev in brez dodatnega kisika.

Zakaj smo se odločili objaviti odlomke prav iz te knjige (podnaslovljene: Trikrat na Kangčendzengi, najina zgodba izpod mojega peresa), dnevnika vznemirljivih vzponov, postavljenega v čarobno himalajsko pokrajino?

Z vami smo želeli podeliti razmišljanja, tista najgloblja, res zelo življenjska, s katerimi se po svoje ukvarjamo vsi. Preskušnje in odločitve, preproste in zahtevnejše, nas pač vsakogar spremljajo na naših poteh; in tudi z manjšimi in večjimi strahovi se srečujemo domala vsi. Zato toliko bolj cenimo razumevanje, zaupanje in sprejetost; vsega tega je polna omenjena knjiga, ki bo obogatila vsakogar, saj nam ne predstavlja le junaške zgodbe o alpinizmu, temveč predvsem o ljubezni in notranji rasti – obojega naj bo obilo v letu, ki se je pravkar začelo ...