Poučevanje kot povabilo

Že 35. Rutarjeva lekcija

Morda se v sodobnem neoliberalnem svetu zdi upravičeno pričakovanje, da se učenci v šolah učijo za točke, ocene in kredite, za prestiž in tekmovanje, na katerem kdaj pa kdaj tudi zmagajo; potem so predstavniki države zadovoljni in vesoljnemu občestvu razlagajo, kako dober šolski sistem imajo. Obstaja pa tudi pričakovanje, ki sega daleč onkraj ocen, točk, prestiža in zmagoslavja.

Filozofinja Hannah Arendt v eseju o vprašanju, kaj je svoboda, piše, da bi moralo biti šolanje otrok posebno povabilo. Zanj je odgovoren učitelj, ki se naslavlja na učence tako, da jim predstavlja svet, kakršen je v resnici, ne v iluzijah, v imaginarijih, pod medijskimi lučmi ali v domišljiji teh, ki upravljajo z njim. Naloga je kajpak težavna, toda izkupiček je lahko izvrsten. Hannah Arendt govori o dveh razsežnostih človeških eksistenc, ki jih ne merijo psihološki testi in ne izražajo šolske ocene, to sta zmožnost za razmišljanje oziroma ne-razmišljanje (not-thinking) in volja (wilfulness); brez njiju ne moremo resno govoriti o svobodi človeških bitij.

Učenci so namreč svobodni državljani. O tem bržčas ne moremo dvomiti. /…/

Če je otrok nekaj novega, potem je res tudi tole: otrok je obljuba novega, je obljuba prenove sveta. Pravkar rojeni otrok se zato lahko rodi še enkrat, kajti njegov razvoj mu lahko omogoči, da v nekem trenutku poseže kot nekaj svežega in kot svobodno bitje v svet ter ga prenovi.

Seveda se to ne more zgoditi, če ni ustrezno vzgojen in če odštejemo naključja oziroma kontingenco. Prihodnost sveta je prav gotovo v rokah pogumnih otrok, zato je odgovornost starejše generacije, da neguje njihovo zmožnost za novo in druga��no. Učitelj se tako naslavlja na slehernega učenca kot zastopnik sveta, pravi filozofinja, ne le kot specialist za ta ali oni šolski predmet.

Učitelj, ki na svoja pleča ne prevzame omenjene odgovornosti, se ne naslavlja na učence kot avtoriteta, zato se tudi zmanjša učenčeva zmožnost za prenavljanje sveta.

Ko učitelji ugotavljajo, da niso več avtoritete in da jih učenci nič več ne spoštujejo, v resnici govorijo, da se ne naslavljajo nanje kot predstavniki sveta, ki ga je treba prenoviti, in da se naslavljajo le kot nosilci tega ali onega šolskega predmeta, za katerega jih navdušijo ali pa jih tudi ne. Učitelji morajo zato prevzemati odgovornost za načine predstavljanja sveta pred učenci. Samo tako jih lahko vabijo k pravemu učenju o svetu, ki ne more biti za točke in ocene, za učenje o svetu torej, ki vodi k njegovemu spreminjanju, ne k prilagajanju.

Pravo učenje je torej za spreminjanje sveta, ne za ocene, točke in kritično mišljenje. Je kot povabilo k presojanju sveta, tvorjenju sodb o njem …/…/.

Učenci imajo zato lahko še tako dobre ocene, lahko imajo celo bleščeče in lahko zmagajo na čisto vseh tekmovanjih sveta, toda če njihovo poučevanje in učenje temelji na brezbrižnosti do sveta, kakršen je v resnici, bodo zgolj nemirno in zaman iskali smisel življenja, ki ga ne bodo mogli najti, saj ga ne bodo znali ustvariti.

Učenci imajo namreč enkratne potenciale za spreminjanje sveta, ne za prilagajanje svetu in za kopičenje istega. Toda na tem svetu je še vse preveč tega, kar imenuje filozofinja obnašanje, ki ni nič drugega kot zanikanje človekove enkratnosti, s katerim se sicer neponovljivi posameznik prilagaja svetu in potrjuje svojo pripravljenost, da bo govoril, kot je treba, in se vedel, kot je predvideno, da bo imel mir, kot se reče, in da mu bo lahko uspelo, kot je želeno.

Hannah Arendt prav zato poudarja, da je razmišljanje o svetu možno le, če ima človek distanco do sveta pojavov, če torej stopi korak nazaj. Ali natančneje rečeno: šele človek, ki se ustavi, kot pravi filozofinja, in razmišlja o svetu, je na pravi poti, da ga s svojimi dejanji tudi spreminja. Najprej je torej razmišljanje.

Toda namesto orisanega vzgajanja in izobraževanja mladih ljudi neoliberalni svet slavi zlasti posameznike in posameznice, ki delajo hrup, skrbijo za šove in spektakelsko pojavljanje v svetu, skrbijo za same pojave ali fenomene, prispevajo kot podjetniki več istega k obstoječemu, se prikazujejo drugim ljudem kot bogati, uspešni in slavni, pa tudi kot kritični, ko je to modno, medtem ko ljudje, ki se ustavljajo in resno razmišljajo o svetu, navadno ostajajo neprepoznani in živijo nekje na obrobjih, dokler jih povsem ne pozabijo.

Dr. DUŠAN RUTAR