Premalo potrebne pozornosti odraslih

ADHD ni motnja, je le odraz neuspešnosti

Zadnje desetletje se je na farmacevtskem trgu pojavila kopica novih, zanimivih bolezni, pravzaprav bolje »bolezni« in stanj, ki jih pred 30 leti ali več nismo poznali. Drži, da je medicina vedno naprednejša, da so aparature in drugi pripomočki, kot tudi delovna sila, ki se ukvarja z raziskovanjem vsega medicinskega, po dolgem in počez veliko dostopnejši, kot so bili in je morda to razlog za odkrivanje novih simptomov. Sama do neke mere verjamem v to, a le do tiste meje, ko je neka bolezen res fizično prisotna, dokazljiva in se jo zdravi. Večkrat imam občutek, da zdravniki rade volje otroku pripišejo neko diagnozo in imajo tako mir pred starši, kot pa da mesečno videvajo ene in iste otroke ter starše, ki se ne znajo spopasti s temeljno vzgojo in jim s prepričevanjem, da je z otrokom nekaj narobe, kradejo voljo in čas.

Malce besno sem začela. Na tem mestu vsi prizadeti sprejmite opravičilo za tak začetek in svetujem vam, da zaradi svoje dobre volje takoj prenehate z branjem. Tile simptomi in bolezni ter stanja me namreč zadnja leta zelo motijo. V nadaljevanju jih bom opredelila drugače, in sicer kot PPPO.

Pedopsihiatrovo priznanje

Torej kaj sploh pomeni ADHD? Kratica izhaja iz angleškega učenega poimenovanja attentiondeficit hyperactivity disorder, po naše pa ji pravijo hiperaktivnost z motnjo pozornosti. Nutricionisti že od daleč kričijo, da otrokom s prehrano vnašamo preveč sladkorja in predelanih ogljikovih hidratov, psihologi pravijo, da taki pač otroci so in jim predpišejo zdravila za umirjanje, starši so prepričani, da otrok zaradi tega ne izpolnjuje njihovih pričakovanj, v izobraževalnih zavodih pa radi pomahajo s papirjem, na katerem piše »Odločba …« ali »Prilagoditve …«, svetovalni delavci zbezajo na plano nek dokument z naslovom »Individualni program«, drugi, ki prihajajo v interakcijo z otrokom, pa ga pomilujejo, so nanj morda jezni, a ker je »bolan«, to jezo požrejo, zamahnejo z roko, rečejo, da takšen pač je in da je takih veliko ali pa takšnega otroka ignorirajo in si v istem trenutku ustvarijo negativno sliko o njegovih starših.

Dr. Leon Eisenberg, ameriški pedopsihiater, ki se je ukvarjal z razvojnimi težavami otrok, je prvi postavil diagnozo ADHD. Svoja zadnja leta življenja je posvetil raziskovanju tega področja in pri 87 letih, leta 2009, na smrtni postelji priznal, da je ADHD fiktivna motnja in da si jo je izmislil zaradi farmacevtov, ki si še dandanes polnijo žepe, medtem ko iz otrok, ki jim je podana ta diagnoza, delajo odvisnike. Priznal je tudi, da je ves čas molčal, ker nihče ni podvomil o obstoju te bolezni; še več, ljudje so jo hvaležno zgrabili kot opravičilo za spodletelo vzgojo in dejal je, da prav tako, kot ni nihče oporekal, na drugi strani ni bilo nikogar, ki bi dejansko dokazal, da motnja obstaja. /…/

Simptomi izzvenijo do polnoletnosti

/…/ Otroci z ADHD so nemirni, manj časa pozorni, nezbrani, neorganizirani, pozabljivi, veliko govorijo, so samosvoji, v skupinah so moteči, radi nagajajo vrstnikom in so impulzivni. Simptomi se pokažejo do 12. leta starosti, skoraj povsem pa izzvenijo do polnoletnosti. Torej če pogledamo z drugega zornega kota, je ta motnja prisotna do točke, ko otrok začne iskati lastno identiteto in se osamosvaja, začne odraščati, potem pa skoraj povsem izgine. Mar ni to zanimivo?

»Zgovoren je na primer podatek, da so tisti z diagnozo pogosto med najmlajšimi v skupini v vrtcu ali šoli.

V Evropi je diagnoz in s tem predpisanih zdravil veliko manj. V Veliki Britaniji na primer 25-krat manj. Farmacevtska podjetja se celo pritožujejo, da evropski zdravniki nikakor nočejo videti razsežnosti problema. Kljub manj diagnozam in receptom pa je povečevanje opazno tako rekoč povsod v razvitem svetu. »Ne gre samo za razviti svet,« nas popravi dr. Matthew Smith, medicinski zgodovinar z Univerze v Glasgowu in pisec knjige Hiperaktivni – kontroverzna zgodovina ADHD, »število diagnoz se povečuje tudi na primer v Indiji, na Kitajskem, v Afriki, Južni Ameriki.«

Razlogov za to je po njegovem več. »ADHD kot motnjo so farmacevtska podjetja vedno zelo agresivno promovirala. Prav tako so se spremenila pričakovanja do otrok. Pred sto leti bi od otroka pričakovali sposobnost za fizično delo, v zadnjih desetletjih pa so se pričakovanja usmerila v umske sposobnosti. Vedenje, ki naj bi oviralo doseganje akademske odličnosti, je postalo nezaželeno.« Otrok, ki ni sposoben mirno in tiho sedeti v učilnici in slediti učnemu procesu, bo imel zelo verjetno težave tudi v nadaljnjem življenju. To pa je treba preprečiti,« citirano s strani: http://www.mladina.si/155641/hiperotroci/ .

Ne zavijajmo otrok v vato

Dr. Bruce D. Perry, strokovnjak za psihiatrijo, nevrobiologijo, nevrološki razvoj v zgodnjem otroštvu in travmatologijo, meni, da simptomi ADHD pravzaprav ne pomenijo bolezni. Perry celo meni, da je vsak v določenem življenjskem obdobju lahko podvržen posameznim simptomom.

Na tej točki lahko ADHD preimenujem v PPPO, torej premalo potrebne pozornosti odraslih. Lepo je, če lahko odgovornost prenesemo na drugega in v primeru ADHD smo jo prenesli na otroka in s tem dvignili roke, češ, tak je. Nihče pa se ne zaveda, da je ta diagnoza dejansko čista kritika neuspeha pri vzgajanju lastnega otroka in je diagnoza namenjena povsem in zgolj njemu.

Tudi odrasli smo včasih nemirni, odzovemo se impulzivno, smo pozabljivi, skačemo drugim v besedo, izgubimo pozornost, ob slabem dnevu naletimo na nepozornost, pa to še ne pomeni, da moramo takoj k zdravniku, da nam v kartoteko zapiše, da imamo ADHD in izda recept za Ritalin, Stattero ali Concerto. /…/

Najprej se zazrimo vase, poiščimo svoje napake, priznajmo si, kje in kaj ga lomimo, pustimo otroku, da pove svoje želje, poiščimo pravilen pristop, da nam bo zaupal, posvetimo se mu, saj smo mi tisti, ki smo ga želeli, ustvarili in je zdaj na nas, da ga po najboljši možni poti pripeljemo do lastnega kruha in samostojnosti. Ne zavijajte otrok v vato in ne mahajte s papirji, ki vam dokazujejo otrokov manko, ostalim pa vašo nesposobnost.

Na mlin farmacije

Dokler obstaja stigma razvojne motnje in dokler starši jemanje zdravil vidijo kot res zadnjo možnost, bo ta fiktivna motnja v družbi živela in cvetela. Na enem od oglasov, s katerim v ZDA promovirajo zdravila za ADHD, so napisali »Odkrijte njegov potencial. Adderal izboljša učno uspešnost.« To je samo še en dokaz, da v nas farmacevtska industrija zbuja mišljenje, da je treba najti krivca za vsak neuspeh in ga odpraviti z njihovimi zdravili. Jaz pa pravim: kaj pa, če bi raje prebrali samo prvi del oglasa in odpravili PPPO, ki je vse večja motnja pri odraslih, ter s tem posledično ozdravili vse slovenske otroke, ki imajo ADD in ADHD?

Sinov razcvet

Tudi sama sem se že znašla z brošuro o ADHD v rokah. /…/ V šoli sem najprej prosila psihologinjo za opazovanje. Po nekaj opazovanjih so me poklicali na pogovor. Razredničarka ni več vedela, kaj in kako z njim, vedno znova je bil na tapeti, doma nam je kodral živce, šolska psihologinja pa mi je mirno povedala, da moj sin nima ADHD, da je v nekem smislu poseben, izredno bister, nesamozavesten otrok, ki bo lahko s sodelovanjem nas in šole iz sebe naredil veliko. Zapisala sem si njeno mnenje, nekaj nasvetov o tem, kako in kaj naj delamo z njim, v katero smer naj plovemo in odšla sem domov. O sestanku in ugotovitvah sem poročala možu in sklenila sva, da je otrok čisto normalen, zato morava iskati napake drugje. Na srečo sva jih našla zelo hitro.

Najin sin je potreboval le pravo mero primerne pozornosti z najine strani. Končno sva ga začela poslušati, upoštevati njegove predloge, ideje, močne strani, njegove interese, vse do meje, ki smo jo vzgojno postavili, in iz dečka, ki je bil zelo naporen v smislu socialnih veščin, iz dečka, ki je bil trmoglav, samosvoj in ni ubogal, ki je živel v svojem svetu, sva dobila zrelega fanta, ki je kar naenkrat obvladal socialne veščine, ni bil težaven ne v šoli in ne doma, ni bil več nemiren, odprl se nama je, nama začel zaupati, se pogovarjati, delil nama je objeme in poljube, stokrat na dan povedal, da sva najboljša očka in mama, da naju ima neskončno rad, pisal nama je pesmi, in to kljub odklanjanju pisanja pred tem, začel je samoiniciativno pisati zgodbice, ob katerih so še učitelji obstali odprtih ust, ukvarjati se je začel s športom, iz košev je v sobo nosil odpadni material in iz njega ustvarjal in potem ponosno predstavil izdelke, rad se je igral družabne igre, ki jih je pred tem zaradi nemirnosti ves čas le podiral. /…/

PETRA ATTEYA FABIANI