Protistrup za temo

Naš pogovor

Prvič je obiskal Slovenijo pred več kot dvajsetimi leti, ko je bil čas velikega optimizma, ko so se meje v Evropi rušile in ko sta se vzhod in zahod ponovno združevala. Čutiti je bilo vznemirjenje in upanje. Upanje, da bo na stari celini vzniknilo nekaj novega, nekaj dobrega. Tedaj je v manjšem gorenjskem kraju obiskal konferenco. V odmoru se je sprehodil po travniku, po obronku gozda, vse je cvetelo in pomislil je, da se sprehaja v raju. To rajsko podobo je izbrisal preprost grob padlega borca, na katerega je naletel v gozdu. Tedaj se je spet spomnil, da evropska zgodovina ni podoba raja. Oznamovali so jo veliki konflikti, sovraštvo med narodi. Ves ta gnev in dogodke, ki jim je botroval, smo ustvarili sami. Christopher Clouder poudarja, da ne pomeni nujno, da bomo boljši, če bomo ustvarjalni!

Christopher Clouder ima bogate izkušnje pri delu z otroki, tudi s posebnimi potrebami, zelo dejaven je v evropskem odboru za waldorfsko izobraževanje …/…/.

Vrnimo se k mislim, ki so se mu porodile na sprehodu po južnem alpskem pobočju. Ko smo ustvarjalni, lahko torej povzročamo tudi gorje. Zato strokovnjak poudarja, da so nepogrešljivi tudi zavest, vest, občutek odgovornosti in solidarnosti ter sočutje. »Brez tega se ustvarjalnost spremeni v temo!« Tudi družbo in ekonomski red ustvarjamo mi, nista posledica bioloških danosti, naravnih zakonov ali stvarstvo boga. Volja do ustvarjanja je pravzaprav volja do življenja. Poljska umetnica Hilde Weitz je, denimo, dejala, da je preživela nemško koncentracijsko taborišče le zato, ker v njej ni usahnila volja do ustvarjanja.

Z glasbo proti revščini

Ustvarjalnost je v osrčju sprememb, tudi družbenih. Christopher Clouder se ob tem spomni na venezuelskega violinista in dirigenta Gustava Dudamela, ki je vztrajno sledil ideji, da lahko glasba pomaga otrokom, da se rešijo revščine. Otroci, ki so sodelovali v »njegovem« orkestru, so doživeli korenite spremembe v doživljanju samih sebe. A zboljšalo se ni le življenje teh otrok, temveč tudi življenje njihovih družin in širše skupnosti. Christopher Clouder pripisuje spremembe temu, da so jim bile z glasbo dostopne lepota, občutljivost, ustvarjalnost in disciplina. To pa so po njegovem mnenju tudi lastnosti dobrega državljana. To prepričanje je po svetu vse bolj razširjeno, o tem veliko govorijo tudi že na mednarodnih konferencah.

Na dlani je torej vprašanje, kaj to pomeni za izobraževanje otrok in mladih. /…/

Brez igre ni človečnosti

Christopher Clouder ob tem ugotavlja, da smo zdaj vse preveč osredinjeni na to, česa ne znamo in ne zmoremo – še posebno tradicionalni izobraževalni sistem temelji prav na tem. »To moramo spremeniti in vse obrniti na glavo! Poglejte, denimo, paraolimpijske igre. Te so po navadi veliko bolj ganljive od običajnih olimpijskih iger in medije vsaj za nekaj časa preplavijo podobe ljudi, ki jih sicer pojmujemo kot invalide, kot mentalno ali fizično manj sposobne ali celo nesposobne. Prikazani so kot veliki junaki, četudi le za teden ali dva. A sporočajo nam pomembno misel – da moramo biti pozorni na to, kar zmoremo, in ne na tisto, česar ne zmoremo.« Še na nekaj nas spomnijo te igre – na to, da bi morale biti korenine izobraževanja prav v naši zmožnosti za igro. Nizozemski filozof Johan Huizinga v delu Homo ludens (Človek, ki se igra) predstavlja, kako pomembna je ta dejavnost. Pravi, da je glavni in nujni pogoj (a ne tudi zadosten) za ustvarjanje kulture. /…/

Zvonovi nam zvonijo

Tudi ameriška raziskovalka Kyung Hee Kim je analizirala igrivost – zajela je tristo tisoč otrok – in ugotovila, da so se od leta 1990 zelo zmanjšale sposobnosti za igro med otroki in mladimi. Ob tem se je izkazalo, da so postali manj čustveno izrazni in zgovorni, imajo slabše sposobnosti besednega izražanja in imaginacije, manj energije in humorja, manj so nekonvencionalni, živahni, strastni, dojemljivi, teže povežejo na videz nepovezane stvari in pogledajo nanje z različnih zorišč, tudi sposobnost za sintezo je okrnjena. In ta veter piha zdaj k nam. Zvonovi nam zvonijo in napovedujejo, kaj nas bo doletelo, če ne bomo ukrepali zdaj, dodaja Christopher Clouder. V prid temu, da več pozornosti namenimo ustvarjalnosti in umetnosti, govorijo tudi odkritja Jamesa S. Catteralla, ki je 20 let opazoval otroke; ugotovil je, da so akademski dosežki otrok z družin s nizkim socialno ekonomskim statusom boljši, da so ti otroci pri 18 letih precej odgovornejši državljani in da imajo trikrat večje možnosti, da se vpišejo na univerzo in tudi diplomirajo – če v šoli veliko pozornosti namenjamo umetnosti. Če vse to vemo, ni več razloga, da ne bi česa ukrenili. Ali pač?

Kot vožnja s kolesom

/…/ Se tudi učitelji torej lahko naučijo ustvarjalnosti? Seveda! Christopher Clouder pravi, da je to kot vožnja s kolesom. Ko se učimo, sprva pademo, nato nam spet spodleti, vendar smo že manj nerodni, sčasoma pa dobimo ravnotežje. »Pri tem se lahko opiramo na spoznanja bodisi Johanna Heinricha Pestalozzija bodisi Marie Montessori ali Rudolfa Steinerja, a zmeraj moramo najti svojo pot. Zmeraj znova moramo prisluhniti razredu in najti ravnotežje v vsakem posebej, vsak dan sproti. Otroci so si namreč tako različni! Prihajajo iz različnega okolja, imajo različne občutke, navade, odzive. Vse to si moramo znati zelo dobro predstavljati, če jih želimo dobro poučevati. A to ne drži le za delo v razredu, temveč za celoten izobraževalni sistem.«

Ravnotežje na svetovni ravni

Ravnotežje je prav tako pomembno, če želimo kot skupnost narodov živeti dobro in v miru, iskati ga moramo tudi na svetovni ravni. Ustvarjalnost, solidarnost, sočutje so pri tem uravnoteževanju izjemnega pomena, pravi Christopher Clouder. Ustvarjalne učitelje, ki omogočajo otrokom soustvarjati, jim pomagajo, da se spoprimejo z izzivi ustvarjalnosti, spodbujajo v njih veselje do ustvarjanja, pa vidi kot protistrup za temo, za zaman ugasnjena življenja v spopadih.

MOJCA ZUPAN