S knjižnega sejma

List iz dnevnika

/…/ Čisti užitek je obiskati odprtje knjižnega sejma, za nas, založnike skorajda neogibno. A kot se nam pogosto dogaja – ob drvenju skozi obveznosti včasih skorajda zgrešimo slast uživanja svojega dela. Toda ko si tam, obdan s knjigami in »opevanjem« njihovega pomena, veš: to je svet, v katerem sama delam z neizmernim veseljem. Svet pisane besede, kulturnega miljeja, ki širi meje stvarnega življenja. Drži, založništvo je kot panoga v kolesju kapitalizma, a je tam z nečim, kar je tako zelo drugačno od vsega drugega – s knjigo.

Kako fascinantno je bilo slišati dosežke letošnjega Schwentnerjevega nagrajenca dr. Lojzeta Gostiše; doktoriral je pri 84. letih, izdal faksimilirano izdajo vseh 17 volumnov Valvasorjeve grafične zbirke Iconotheca Valvasoriana – kakšen entuziazem, kakšna moč, vztrajnost in notranja motiviranost so potrebni za kaj takega! In če smo na eni strani občudovali dosežke Schwentnerjevega nagrajenca, potem so nas raznežili lastniki najmlajše založbe, udeleženke letošnjega knjižnega sejma, založbe Knjigoraj. Saj lahko uganete, kdo se skriva za njimi? Učenci in učitelji, seveda! Učenci Osnovne šole Valentina Vodnika iz Ljubljane so prireditvi dali povsem drugo barvo. Dogodek je sklenila slavnostna govornica, italijanska založnica in režiserka Elisabette Sgarbi. Ta je v nagovoru prikazala svojo založniško zgodbo in pri tem odprla zanimivo vprašanje protislovja med identiteto in lojalnostjo. Je smiselno ostati zvest nečemu, kar se spreminja v nekaj povsem drugega? Ostajamo ob tem še zvesti lastni identiteti, lastnemu poslanstvu? Sgarbijeva je s tem vprašanjem argumentirala odločitev, zaradi katere je zapustila založbo, ki ji je bila zvesta več kot 30 let. A dilemo je mogoče preslikati tudi širše. Je smiselno ostati zvest poslanstvu učitelja, če to načenja človekovo identiteto? Ostati zvest urednikovanju, če postanejo zahteve neizprosnega kolesja tako hude, da to kruši človekovo identiteto? Svojo zvestobo delu lahko ohranjam, če ostajam zvesta sebi. To pa pomeni zavezo kakovosti, delu za učitelje in učence. Če se bom – tako kot Sgarbijeva – nekoč znašla na točki, ko bom ugotovila, da ob delu ne morem biti več zvesta lastnemu etosu, potem bo čas za razmislek, kako naprej. A vendarle – če pomislim, kaj vse se dogaja v človeških možganih, ko beremo, potem vem, da ima moje delo smisel. Da potrebujemo učbenike, knjige in še pred tem – učitelje, ki znajo branje osmisliti. /…/ Branje ni biološko pogojeno, kot sta, denimo, govor ali okus – o tem piše ameriška znanstvenica Maryanne Wolf v imenitni knjigi Tales of Literacy for 21st Century. Milijoni nevronov se morajo aktivirati, da možgani v manj kot 200 milisekundah prepoznajo besedo, jo povežejo s predhodnim znanjem, umestijo pomen … Prav »beroči« možgani nam omogočajo, da si predstavljamo, kako je biti drug človek, kaj pomeni živeti drugje, kako se človek počuti, ko je osamljen … Branje nas razvija, da se pomikamo onkraj sebe, da začutimo empatijo do soljudi – lastnost, ki v zadnjem času postaja vse redkejša. A jo je mogoče krepiti. /…/

Mag. ALENKA KEPIC MOHAR