Odgovorno in svobodno

Logopedagogika

Viktor Emil Frankl se je rodil 26. marca 1905 na Dunaju. Kot profesor nevrologije in psihiatrije je deloval na medicinski fakulteti dunajske univerze. Njegova logoterapija je postala tretja dunajska šola psihoterapije, med drugo svetovno vojno je tri leta preživel v Auschwitzu, Dachauu ter drugih taboriščih. Izkušnja v taborišču mu je potrdila teorijo, s katero je pomagal mnogim in nenazadnje tudi sebi.

Človeka je opredelil kot tridimenzionalno bitje (telesna, duševna in duhovna razsežnost), kar pomeni, da ene razsežnosti pri človeku ni mogoče obravnavati neodvisno od ostalih dveh.V. E. Frankl pravi, da biti človek pomeni biti svoboden in z izgubo svobode človek izgubi dostojanstvo. Življenje vsakega posameznika sprašuje, človek pa mu lahko odgovori le tako, da je odgovoren. Logoterapija v človeku vidi tisto, kar on sam zmore, pomaga mu odkrivati smisel in predenj postavlja lastno odgovornost do samega sebe in tudi do drugih. Franklovo povojno življenje je temeljilo predvsem na izobraževanju in pomoči drugim, s svojo drugo ženo Eleanor je prepotoval svet, pri 67 letih je opravljal izpit za pilota, kar mu je pozneje tudi zelo poenostavilo potovanje po Zveznih državah. Ostala sta skromna, druga žena še živi na Dunaju, in ko sem jo s študijsko skupino leta 2014 obiskala, je dejala, da je vesela, da se logoterapija uporablja med drugim tudi na šolskem področju. V. E. Frankl je dvakrat obiskal Slovenijo, umrl je 2. septembra 1997 na Dunaju.

Izzvane učiteljske integritete

Ko sem razmišljala o poslanstvu svojega poklica učiteljice, se mi je postavilo vprašanje: »Za kaj si bila poklicana?« Dolgo časa sem bila skeptična do svojega poslanstva, saj kot mlada učiteljica nisem imela možnosti pokazati tega, za kar sem bila talentirana. Logoterapija mi je predse postavila logopedagogiko, s katero sem začela najprej odkrivati sebe. Šele takrat sem resnično zaživela svoj talent in skozi njega pomagala tudi drugim. /…/

Okoliščine so nanesle, da sem predse vedno dobila čustveno ranjenega otroka/učenca/dijaka, ki je s svojim vedenjem preskušal mojo potrpežljivost, jo potisnil na skrajni rob in iz učilnice sem velikokrat odšla poražena. Jezna na njih in na koncu še nase, na svet, sistem, vse naokrog. Moja učiteljska integriteta je bila izzvana. Učitelj, ki si ne dovoli spoznati samega sebe, tudi ne dovoli učencem, da ga spoznajo. Ob logopedagogiki sem spoznala, da so me učenci, ki so me med poukom najbolj izzivali, predvsem naučili, kako biti dobra učiteljica, vzdržljiva, spoštljiva, strpna, poštena in empatična. Ti učenci so mi odprli nešteto vprašanj o sebi in dobila sem priložnost, da spremenim sebe. Šele takrat sem lahko začela pomagati tudi njim. Učitelji se premalo zavedamo tega, kako in kaj čuti, občuti otrok, ki niza neuspeh za neuspehom, ni priljubljen, prihaja v šolo z oteženim nahrbtnikom krivde, strahu in sramu. Preveč se obremenjujemo s temi vzgojnimi stili, da imamo razvajene otroke, da so zdaj že otroci razvajenih staršev v šoli ipd. /…/

Odkrivati smisel življenja

Ko sem se sama naučila logoterapevtskega pogovora, sem ga začela uporabljati pri svojem delu. Ko sem začela življenju odgovorno odgovarjati nazaj, sem začutila poslanstvo sebe kot učiteljice, moje naloge, ki mi je bila zaupana, o vseh teh priložnostih, ki so švigale mimo mene in jih nisem prepoznala. Tako kot jaz tudi otroci velikokrat niso videli smisla v tem, da sedijo v razredu. /…/ Nikoli se nisem vprašala, kako čutijo in tako se tudi oni nikoli niso vprašali, kaj čutim jaz. Bolj kot sem bila jezna, večja zabava je bila. Nisem prepoznala niti enega njihovega klica na pomoč. Ko sem bila na tem, ali neham to delati ali vztrajam, sem se odločila vztrajati. To je moj poklic in v njem se najbolj odraža moj jaz. Pot do tega, da lahko danes vstopim povsem neobremenjujoča v razred, pa ne zato, da bi razstavljala svoj ego pred tablo, je bila težka. Morala sem se spremeniti, izzvana sem bila, da sem presegla samo sebe; ko sem se tega naučila, sem to lahko pokazala tudi otrokom. Pozabila sem, kako je velikokrat meni bilo težko na njihovem mestu in tega so me spomnili. Spoznanje ob tem je bil hkrati tudi cilj. Tako kot sem se jaz počutila na njihovem mestu, se ti mladi nikoli ne smejo pred menoj. Moja naloga je, da jim pomagam odkrivati smisel njihovega življenja, trenutka, v katerem so, prepoznati in razumeti njihove oblike trpljenja in pomanjkanja ter jim pomagati, da čim prej izstopijo iz brezsmiselne situacije – jaz moram ravnati odgovorno in svobodno.

JASNA COLNERIČ