Inkluzija naša vsakdanja

Naš čas

Malo za šalo, malo zares:
»Ali se sme hudoben otrok, ki mora v ljudsko šolo hoditi iz nje izključiti?
Slavno c.k. ministrstvo za bogočastje in nauke je to nekem primerljeji 2.dec. preteč. l., s št. 9566 poterdilo in določilo, da šola takega otroka izključi toliko časa, dokler se ne poboljša.«

Učiteljski tovarš, List za šolo in dom 1868, str. 64. (vir: Šolski razgledi)

Ko sem še študirala (in tudi danes je večinoma tako), sem se učila o idealnih razmerah v razredu, kjer so učenci disciplinirani in motivirani za učenje, dvigujejo roko in sodelujejo. Zdaj pa je poučevanje predvsem ubadanje z neprimernim vedenjem ter paleto posebnih potreb, za katero so predpisane takšne in drugačne prilagoditve. In tako kot so včasih pred prihodom kakšnega imenitnega politika z ulic odstranili vse pijančke in nejevoljneže, tudi dandanes iz razredov za tisti čas, ko imajo nastope študenti in študentke, »odstranijo« moteče učence. Kdaj so se posebne potrebe prikradle v običajne šolske razrede? Teorija inkluzije je sicer veličastna, a vprašanje je, ali deluje tudi v praksi.

Odgovor na to vprašanje sledi skozi prispevek, na začetku bi osvetlila le razkorak med teorijo in prakso. Posledica zasičenosti trga delovne sile je tudi inflacija »mladoletnih« doktorjev znanosti, ki odkrivajo številne načine, kako, denimo, motivirati zdolgočasenega devetletnika, pa so bili nazadnje v stiku z njimi, ko so bili takim vrstniki. Taki, ki od svojih šolskih dni niso videli učilnice od znotraj, odločajo, kaj in kako se bo v šoli delalo, pravniki postavijo pravne okvirje, birokrati vse skupaj stlačijo v obrazce, vsak vstopa v šolski prostor s svojimi zahtevami, vsi skupaj pa smo že davno izgubili rdečo nit.

Nekaj ni v redu

A to grenko dejstvo je »vredno« prezreti zaradi vsote, ki jo država prihrani, ko potisne otroke s posebnimi potrebami v običajne razrede, namesto da bi jim ponudila posebne programe in za to usposobljen kader. Tako se delo specialnih pedagogov v tistih dveh ali treh urah na teden osredinja na učno pomoč, razlago učne snovi, ki v tako urejenih razmerah večinoma ostaja na ravni minimalnih standardov. Republiški izpitni center (RIC) oz. Darko Zupanc (Objektiv, 18. 4. 2015) že vrsto let opozarja, da na področju učencev s posebnimi potrebami v Sloveniji nekaj ni v redu. Ne gre samo za problem povečevanja števila le-teh, v vsakoletnih poročilih ugotavljajo, da učenci s posebnimi potrebami navkljub sistemsko urejeni dodatni pomoči, individualizaciji pouka ter prilagoditvam v šolah in pri Nacionalnem preverjanju znanja (NPZ) v dosežkih bistveno zaostajajo za vrstniki, ki nimajo takšnega statusa.

Sošolci te otroke pogosto zavračajo, starši sposobnih so prepričani, da ti otroci v razredu kratijo čas, ki bi ga učitelji lahko uspešneje porabili z njihovimi otroki, učitelji so nezadovoljni, ker niso usposobljeni za poučevanje mavrice posebnih potreb in ker njihovi napori ne rodijo pričakovanih in hudo zasluženih sadov. Ko gre za posebne potrebe, se zdi, da z inkluzijo ni zadovoljen nihče, a o tem govoriti ni samo nespodobno, pač pa je skoraj tabu, ugotavlja Mojca Belak (Objektiv, 5. 9. 2015).

Vse več stisk, motenj …

Učitelji smo tako postavljeni pred veliko odgovornost uspešnosti inkluzije. Pritiski (inkluzija mora uspeti) in izobraževanja se kar vrstijo: za delo s celotnim spektrom avtistov, kako ravnati z epileptiki, sladkornimi bolniki, kako prepoznati in ukrepati ob alergijah, dietah, kako pristopiti k otrokom z Downovim sindromom, potem pa je tu še celotna paleta različic dis (disleksija, diskalkulija, dispraksija), ADHD, otroci, ki so gibalno ovirani, slabovidni in naglušni. In kar je najteže od vsega: otroci s čustveno in vedenjsko motnjo. Če ima otrok odločbo o usmeritvi, potem mu pripadajo prilagoditve v razredu (izvajajo jih vsi učitelji, ki ga poučujejo), posebne individualne ure s specialnim pedagogom, ne tako redko imajo takšni otroci tudi individualnega spremljevalca, z njimi se pogosto ukvarja Center za socialno delo, Svetovalni center, prostovoljci Zveze prijateljev mladine, individualni inštruktorji in verjetno še kdo. Nehote se poraja celo vprašanje, ali je celotna računica še tako ugodna, kot je bila zamišljena v izhodišču.

V Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Maribor opozarjajo (MMC RTVSLO, 21. 10. 2016), da je vse več duševnih stisk in vedenjskih motenj pri otrocih. Na podlagi podatkov iz Velike Britanije in ZDA (žalostno, a za Slovenijo ni dovolj celovitih podatkov) ocenjujejo, da ima skoraj petina otrok in mladostnikov težave na področju duševnega zdravja. Poleg vse več duševnih stisk opažajo tudi vse izrazitejše čustvene in vedenjske motnje, predvsem porast narcisizma in pomanjkanje empatije.

Socialna pravila nad ugodjem

Vesna V. Godina (10. 1. 2015) je ob medijsko res odmevnih incidentih, ki so jih povzročili ravno ti slednji otroci, postregla s temeljno razlago, zakaj je tako. Naj povzamem:

V zahodnih družbah je bil še pred stotimi leti cilj socializacije usposobiti otroka za preživetje in poskrbeti, da bo odrasel in poskrbel zase. Danes je cilj, da je otrok srečen.

S prijazno vzgojo, ki se odreka kaznim in avtoriteti, otrokom odrekamo možnost, da bi odrasli. Ustvarjamo posameznike, ki se posvečajo le lastnemu ugodju ter v okolju iščejo aplavz, občudovanje in potrjevanje veličastne podobe, ki jo imajo o sebi. To na prvi pogled zgleda privlačno in zdi se, da bi moralo delovati, a v praksi se je izkazalo, da taka vzgoja onemogoča otroku funkcionalno odrasti ter s tem razviti vest in socialne veščine. Ne prisili ga razumeti, da so socialna pravila nad njegovim »fajn«, torej nad njegovim ugodjem. Otroka je treba v funkcionalno odraslost prisiliti. Prehod iz infantilnosti v funkcionalno odraslost je prehod od tega, da otrok dela to, kar mu je všeč, v to, da dela, kar je prav, pa čeprav mu mogoče ni najbolj všeč. Tega koraka pa otrok ne bo storil prostovoljno.

Tako imamo vedno več otrok brez vesti, a hkrati z visokim mnenjem o samem sebi. In kako otrok doseže, da se ves razred, vsa šola vrtita okrog njega? Tako, da postane delinkvent. Šole so socialne skupine, v katerih kršitev pravil ni le mogoča, temveč celo prinese nagrado v obliki tega, da se vsi ukvarjajo s kršiteljem. Včasih celo mediji. Tak otrok dobi socialno nagrado, postane nekdo, zato je popolnoma realno pričakovati, da bo delinkventno vedenje ponavljal.

Pomembne življenjske lekcije prvih let

Težave se pojavljajo čedalje bolj zgodaj, tako da že iz vrtcev poročajo o otrocih, ki s svojim vedenjem ogrožajo sebe in druge. Imamo mladostnike, ki bi morali imeti prepoved približevanja staršem, imamo šestletnike, ki imajo v družini največjo moč, imamo učence, ki pljuvajo in brcajo učiteljice in mečejo stole po razredu. In ti otroci niso posledica ali žrtev šolskega sistema, temveč takšnih ali drugačnih družinskih razmer, ki jih šola ne more urediti. Starši morajo v prvih šestih letih otroka naučiti nekaj pomembnih življenjskih lekcij, denimo, da ni zadovoljstvo vedno na prvem mestu in da mora upoštevati tudi želje in potrebe drugih. Otrok mora biti do petega leta, najpozneje do šestega, funkcionalno odrasel – izoblikovano mora imeti vest in socialno vedenje. Ni pričakovati, da bodo ljudje, ki so zdaj brez vsakega moralnega imperativa, čez trideset let imeli vest.

Država je tu popolnoma zatajila. Otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami v običajno šolo pač ne sodijo, že zato, ker jim birokratsko urejene razmere ne omogočajo napredka. Še celo več – onemogočajo ga tudi vsem drugim, ki so hočeš – nočeš žrtve enega ubogega otroka, ki maltretira vse ostale, ker drugače pač ne zna. Za blažitev neprimernega vedenja obstaja resna nevarnost medikalizacije otroštva, ki le blaži simptome, ne odpravlja pa vzrokov. Pa še takrat, ko bi uradne inštitucije nekaj ukrenile, se vmeša ulica, ki ve vse. Četudi gre za otroke – gre res za otroke?

Kristijan M. Lešnik nenehno opozarja, da dokler si ne bomo nalili čistega vina in devetletke postavili pred neizkrivljeno zrcalo, toliko časa je kakršno koli pričakovanje, da se bodo težave reševale same od sebe ali pa v času mandata katerega koli ministra, vnaprej obsojeno na neuspeh. Potencialne ovire vidi v:

  • strahu šolskih oblasti pred spoznanjem, da so stvari v osnovni šoli močno zavožene, hkrati pa v odsotnosti ideje, kako jih odvozlati;

  • sistematičnem ignoriranju vseh, ki že leta opozarjajo na stranpoti devetletke, posledično tudi v tragični apatiji šolnikov, ki so že zdavnaj opustili upanje, da bi kdo zares prisluhnil njihovim mnenjem, kaj šele, da bi jih upošteval pri načrtovanju šolske politike;

  • tihem sprijaznjenju staršev v upanju, da osnovna šola njihovim otrokom vsaj ne bo povzročila dolgotrajne škode, če jim že ne bo dosti dala.

Kaj pa inkluzija v športu?

Vsak, ki ima kanček občutka, ve, da dosežki v športu niso tako pomembni za državo in njene prebivalce kot dosežki v znanosti in izobraževanju, kljub temu pa so naše šole polne otrok s posebnimi potrebami, športne ekipe pa ne. Če je inkluzija tako zelo dobra, zakaj je potem ne uvajamo tudi v športu? Verjetno zato, ker se ne obnese, povzame Mojca Belak. In ker se ne obnese, med učiteljevo strokovno spopolnjevanje več več šol uvršča tudi predavanje Pravna zaščita učitelja, saj nam nihče več ne zaupa, da delamo odgovorno in strokovno, pač pa se moramo neprestano braniti z raznimi zapisniki in po protokolu izvedenimi upravnimi postopki (kjer zgrešijo celo tožilci), ne glede na to, da upravni postopek v šoli dokazano ne deluje. Miro Cerar (Dnevnik, 9. 10. 2013) je celo zapisal: »Šolstvo lahko ustrezno deluje le, če mu pravo nameni dovolj svobode na področju pedagoškega ter organizacijskega delovanja. Kadar pravo pretirano posega v šolsko avtonomijo, s tem ovira ali onemogoča strokovno svobodo in avtonomijo učiteljev ter vodstev šol in tako slabi kakovost vzgojnega in izobraževalnega delovanja.« Vsi vedo ali se vsaj zavedajo, spremeni se pa nič. Kot da cela država trpi zaradi kainotofobije (strahu pred spremembami).

Lahko bi zapisala tudi svoje mnenje, a ga namenoma nisem. Pravzaprav sem ga, a sem ga le implicirala z opažanji in izsledki številnih, bistveno vplivnejših, kot pa je mnenje učiteljice, ki s srcem poučuje že 34 let in katere mnenje pač ni merodajno in se niti ne upošteva. Je pa zagotovo odraz resnične skrbi za otroke.

JOŽICA FRIGELJ