Preprečimo škartiranje slovenske mladine

Javni poziv

Zaradi nekaterih neurejenih sistemskih rešitev v slovenskem izobraževanju vsako leto škartiramo vsaj sedem tisoč mladih ali tretjino generacije, poleg tega ima neustrezno izobraževanje vsaj še 30.000 mladih. To povzroča veliko izobraževalno, družbeno in gospodarsko škodo ter posledično stagnacijo ali celo nazadovanje slovenske družbe. Z nekaj dobre volje, predvsem pa z veliko človeškega razumevanja in spoštovanja mladih ter brez dodatnega denarja, je mogoče glavne težave odpraviti do razpisa v šolskem letu 2017/2018. Zato ta moj poziv vsem odgovornim, da takoj začnejo urejati razmere in se ne izgovarjajo na različne administrativne in zakonske omejitve. Pri tem naj upoštevajo odzivnost odgovornih v zdravstvu, kjer je zaradi enega napačnega obsevanja ali plinskega priključka na nogah vsa Slovenija, v šolstvu pa sistematično škartiramo (zavržemo, uničimo, travmatiziramo, deprimiramo ipd.) nekaj tisoč mladih, njihovih družin; neposredno in posredno povzročimo najmanj 50 samomorov na leto, a se kljub večletnim opozorilom in vedenju odgovornih, kaj je treba storiti, ne zgodi nič.

Temeljni problem je maloštevilna generacija, ki se ji izobraževalni sistem konceptualno in organizacijsko ni prilagodil, celo več, širili so se programi, katerih ciljev mladi niso sposobni doseči, večina jih je tudi popolnoma ali vsaj nezadostno prilagojena novim razmeram, ki temeljijo na novih poklicih, sodobnih tehnologijah in dejavnem učenju, povezanem s prakso.

Umazanija brez primere

Različne primerjave in tudi slovenske izkušnje kažejo, da je približno 25 odstotkov generacije sposobne za univerzitetni študij. Pri slovenskih razmerah pomeni, da lahko letno opravi preduniverzitetno maturo približno 4.500 dijakov, ki na maturi dosežejo najmanj 18 točk oziroma je njihovo skupno število točk iz uspeha na maturi ter v 3. in 4. letniku srednje šole najmanj 71 točk. Vsi drugi so sposobni za vpis v višje in visoke strokovne šole (predlagano merilo za visoke strokovne šole je 14 točk na maturi, 56 točk iz uspeha na maturi in v srednji šoli).

V univerzitetne programe bi lahko v Sloveniji vpisali največ 4.500 študentov v generaciji, vpišejo pa jih 9.300 (podatek za vpis 2015/2016), torej enkrat preveč, razpišejo jih še bistveno več. In že po prvem letniku izločijo 40 odstotkov neprimerno vpisanih, nato pa med študijem še vsaj 10 odstotkov. In vse to poteka prek vseh mogočih komisij za kakovost in s floskulami o odličnosti. To, da je po prvem letniku zavržene skoraj pol generacije, vpisane pred nekaj meseci in ob tem deležne lažnih upov, je umazanija brez primere. Utemeljitev pa v slogu odličnosti – saj taki ne sodijo na univerzitetni študij. Kar je res, samo potem naj jih tja ne sprejmejo. V vsaki proizvodnji bi nemudoma odpustili »strokovnjaka«, ki bi za izbran postopek izbral vhodne materiale in potem ugotovil, da je polovica neustreznih.

Zaradi denarja in zaposlitev

/…/ S tem povezan problem se pojavlja na »univerzitetnih« smereh, kjer v povprečju noben vpisan študent ne dosega merila sposobnosti za univerzitetni študij, pa zaradi denarja in zaposlitev merila očitno zelo spustijo ter »spravijo« mnoge študente ne le do univerzitetne diplome, temveč tudi do magisterija. Kje so takšni programi, si lahko ogledate na http://www.vpis.uni-lj.si v poglavju Analiza.

Neustrezno zasnovan in izvajan je tudi program visokega strokovnega izobraževanja na univerzah, saj so te visoke strokovne programe pripravile le kot zasilno možnost za zaposlovanje predavateljev, ki ne dobijo mesta v univerzitetnih programih. Zato ti programi niso prav zelo povezani z okoljem (produkcijskimi in drugimi dejavnostmi), število predavateljev iz neposredne prakse pa je zelo majhno, čeprav bi morali prav ti predstavljati glavnino učnega kadra. To ugotovitev lahko podpremo s podatkom, da je imela Univerza v Ljubljani v letu 2016 na visokošolskih strokovnih programih prehodnost manj kot 50 odstotkov, kar je posledica neustreznih programov, predvsem neustreznega razumevanja ciljev visokošolskega strokovnega izobraževanja in neprimernega izvajanja. Študenti, ki so se vpisali v te programe, za razliko od študentov univerzitetnih programov, bolj izpolnjujejo merila za to študijsko raven.

Spremeniti poslanstvo, cilje in koncept gimnazije

Pritisk univerz in tudi staršev, ki želijo mlade v obdobju odraščanja vpisati v srednjo šolo, je zelo vplival na gimnazijo, ki ima enak koncept in cilje kot v času, ko je vpisovala le populacijo, ki je bila res večinoma sposobna za univerzitetni študij. V najštevilnejših populacijah (več kot 30.000 dijakov) je bilo v gimnazijah do 5.000 dijakov.

Zdaj se pri populaciji okrog 20.000 mladih v gimnazije vpiše približno 10.000 učencev, polovica (okrog 5.000) pa jih ne more (ni sposobna) doseči ciljev gimnazije – splošne mature, zadostnega pogoja za vpis na univerzitetni študij. S prisilo vpisa v gimnazije ni mogoče in tudi ni smiselno zmanjšati, saj je gimnazija del ugleda slovenskega izobraževalnega sistema, poleg tega tudi ne moremo pričakovati, da bodo vsi mladi pri 15 letih vedeli, kateri poklic jih zanima. Zato je nujno treba spremeniti poslanstvo, cilje in koncept gimnazije.

Za univerzitetni študij je namreč sposobnih le polovica zdaj vpisanih gimnazijcev, drugi pa morajo imeti poleg drugačnih ciljev drugačno izobraževanje, povezano s prakso, tudi interesno in poklicno usmerjeno. Način dela in zahteve kot za »univerzitetnike«, prihodnje raziskovalce, stratege, strokovnjake s sposobnostjo delovanja na najvišjih taksonomskih ravneh in »vgrajenim« vrhunskim procesorjem, z veliko teoretičnih predmetov po načelu deduktivnega poučevanja, je treba za neuniverzitetne dijake spremeniti. Z usmerjanjem v dejavnosti, ki jih zanimajo in pri katerih so lahko uspešni, vendar zdaj zanje nimajo časa. /…/

NUJNE NALOGE

Ker je že tu december, ko se pripravljata razpis in mreža srednjih šol in ustanov v terciarnem izobraževanju, mora resorno ministrstvo pripraviti nekatere kratkoročne ukrepe, če želimo čim bolj ustaviti škartiranje mladih – tako tistih, ki so na gimnazijah in jo končujejo ter se nameravajo vpisati na študij, kot za tiste, ki so v visokošolskih strokovnih programih in jih nameravajo (po dosedanjih izkušnjah) izločiti vsaj polovico.

Navajam nekaj, po mojem mnenju potrebnih in hitrih rešitev, ki jih je mogoče vpeljati do razpisa za šolsko leto 2017/2018, za temeljite spremembe v izobraževanju pa je treba pripraviti izhodišča za sodoben slovenski izobraževalni sistem, ki bo kot najvišji cilj zasledoval koristi mladih, ne pa posvečenih ustanov in posameznikov, kot jih do zdaj.

• Spremeni naj se definicija gimnazije, ravnatelji, učitelji in javnost morajo biti obveščeni o potrebnih spremembah glede zaključka šolskega leta (pogojev za vpis na študij), pobude za spremembe je treba podati šolam, Zavodu RS za šolstvo, CPI in Republiškemu izpitnemu centru.

Nova definicija (v krepkem tisku so dodane spremembe): Gimnazija je splošnoizobraževalni program, ki pripravlja tudi za nadaljevanje izobraževanja, spodbuja ustvarjalnost ter razvijasplošno ter na izbirnih področjih tudi strokovno in poklicno znanje, veščine in kompetence ter osebnostne lastnosti, potrebne za poznejši uspeh v poklicu in življenju. Glede na uspeh na maturi ter v 3. in 4. letniku se lahko dijak vpiše na ustrezno raven izobraževanja na želeni smeri. Potreben pogoj za vpis na univerzitetni študij je 18 točk, doseženih na maturi, oz. skupaj 70 točk iz uspeha na maturi in uspeha v srednji šoli. Ustanova ima lahko za vpis dodatne pogoje.

• Ministrstvo naj od ustanov terciarnega izobraževanja zahteva, da pripravijo ustrezne razpisne pogoje, pri čemer je kot potreben pogoj za vpis navedeno minimalno število točk za vpis na določeno raven študija: za univerzitetno izobraževanje je potrebnih 18 točk na maturi (70 točk iz uspeha na maturi in v srednji šoli), za visoko strokovno izobraževanje pa 14 točk na maturi (56 točk iz uspeha na maturi in v srednji šoli). Ustanova ne sme vpisati maturanta, ki ne izpolnjuje spodnje meje, potrebne za vpis, čeprav ima prosta mesta.

• Visoko strokovno šolstvo je treba ločiti od univerzitetnega, čim prej naj ga izvajajo tudi druge ustanove kot univerze (na njih se poučuje druge zadeve, na drugačen način!).

• Vsaka univerzitetna ustanova mora (po temeljitem pogovoru s kandidatom) s študentom skleniti učno pogodbo, v kateri so opredeljene medsebojne obveznosti. Temeljna obveznost ustanove je, da študentu, ki ga vpiše, ob rednem opravljanju obveznosti zagotavlja uspešen zaključek študija.

• Ministrstvo mora vsem študentom, ki želijo študirati v kakovostnih nejavnih ali nekoncesioniranih višje- in visokošolskih strokovnih programih, omogočiti osebni izobraževalni račun (vavčer), s katerim bodo lahko svobodno izbrali in plačali svoj študij. Predlagam ceno 5.500 evrov za študenta na leto.

• Ministrstvo naj loči denar za izobraževanje, ki pripada posamezniku – študentu, in ga po lastnem preudarku vloži v ustanovo, verificirano v Sloveniji, od denarja, ki ga namenja za to, da predavatelji dosežejo pogoje za poučevanje. Tako naj financira v raziskovalnem delu tiste ustanove, za katere meni, da je njihovo raziskovalno delo pomembno za državo.

• NAKVIS naj nadzor kakovosti dela ustanove osredotoči na vstop (ali imajo študenti ustrezne pogoje) in izstop (zahteva naj zunanje preverjanje znanja, veščin in kompetenc diplomantov glede na predvidene cilje programa), namesto na pretežno samoocenjevanje dela lastnih ustanov.

S temi preprostimi ukrepi bo ministrstvo zagotovilo že za naslednje študijsko leto (2017/2018) razpis, ki bo preprečil škartiranje skoraj polovice srednješolcev in omogočil dijakom v gimnazijah prijetnejše, ustvarjalnejše okolje ter s tem tudi več motivacije za učenje in delo.

Takoj pa je treba začeti pripravljati podlage za kakovosten slovenski izobraževalni sistem.

Dr. SREČO ZAKRAJŠEK,
publicist in preučevalec izobraževalnih sistemov