Lepote slovenskega jezika

Uvodnik

Slovenščina je izredno lep jezik. Ko berem poezijo slovenskih velikanov, se ne morem načuditi lepoti skladnje in estetike slovenskega jezika, ki jo umetniki stkejo v stalne pesniške oblike in jo začinijo s ščepcem sinestezije. Takrat se Gradnikovi oddaljeni vodnjaki v globinah pretakajo eden v drugega in Prešernova smrtna žetev vsak dan bolj dozori. Potem pa me iz branja zdrami sporočilo sodelavke: »Ej, tnx k si šerala pripravo za ju3.«

Naj se še tako trudim obtičati v trenutku estetike, je žar uničen – posežem po Kosovelovih Konsih. Verjetno ljudje dobijo tam navdih za oblikovanje kratkih sporočil.

Na sestankih sem najbolj razočarana. Nivo uporabe jezika se razlikuje od učitelja do učitelja, čeprav se v učilnicah vsi trudimo uporabljati knjižno obliko. Poslušajte kdaj na sestankih lepote pogovora. Mislim, da bi še Bloom bil razočaran: skopo besedišče, neprimerne besede, povedi, iztrgane iz konteksta. In potem je tu znameniti »Jaz …«

»Jaz bom povedala ravnateljici!«

»Jaz pa mislim, da je …«

»Jaz sem rekla, da bo tako.«

»Jaz menim, da …«

»Kaj pa jaz?«

Kratek sestanek, podajanje navodil, vsi sedimo. In potem se sliši: »Kaj pa jaz? Za mene tudi velja?« Nihče več ne zavija z očmi, ker je po desetih letih že groteskno. Ali nisi del nas? Si nekaj posebnega?

Aktiv pred začetkom novega šolskega leta, priprava načrtov in organizacija. Iz množice glasov: »Jaz pa mislim, da je kumarična omaka boljša ob petkih.« Ja, nekaj v tem smislu, zunaj konteksta.

Elektronsko obvestilo vsem zaposlenim. In čez nekaj minut se naslika odgovor: »Kaj pa jaz? Mene ta dan ne bo.« Ne, tebe ta dan ne bo, prav je, da veš, kaj se dogaja. Navsezadnje zavod deluje zaradi množice ljudi, ne zaradi tebe.

Inštruktor vožnje mi je nekega dne rekel, da ni hujšega, kot učiti učiteljico voziti. Zaposlena v banki mi je povedala, da kadar pride učiteljica urejat kredit, preda komitenta sodelavcu. Informatik, ki ureja mrežo elektronskih dokumentov, pravi, da je učiteljicam nemogoče dopovedati, kje so naredile napako. Vsi pravijo podobno: »Učiteljice ne znajo poslušati! Rade bi vedno neko dodatno razlago ali pa prihajajo z držo, da vse znajo.« Potem ni čudno, da se širi mit o egocentričnih učiteljicah, ki uživajo v 45 minutah slave za katedrom.

Na drugi strani pa občudujem svojo kolegico, ki vsak sestanek potrpežljivo ždi v kotu. Govori štiri tuje jezike, igra inštrument, prepotovala je ves svet, ljubi naravo, pozna slovensko umetnost in vsaka beseda v njeni povedi izkazuje modrost. Je zaščitnica otrok, svoje delo opravlja potrpežljivo in zna prisluhnit slehernemu bitju. Nikoli ne poudarja besede »jaz« in vedno počaka, da pride na vrsto – tega mnogi ne znajo. Veliko je takih, ki morajo takoj dobiti odgovor, urnik, knjige, potrebščine, potrditev, pohvalo, pozornost. Žal ugotavljam, da je pomanjkanje pozornosti velikokrat razlog za neprimerno oglašanje. Kako lahko odrasla, zrela, odgovorna oseba zahteva od učencev, da se socializirajo, če sama ni razvila primernih socialnih veščin? Zakaj ne obstaja psihološki pregled pred zaposlitvijo ali med študijem? Kako to, da ni filtra, ki bi zavaroval otroke pred egoističnimi nezrelimi odraslimi?

Verjetno odkimavate. Boste rekli Jaz pa že nisem takšen/na? ali Res puščamo takšen vtis?

Poslušajmo se, saj vsaka beseda zrcali našo integriteto. Če v središče življenja postavljamo sebe, potem bomo vedno izhajali iz sebe in nikoli ne bomo razumeli drugih. Če pa v središče življenja postavimo idejo ali plemenito prepričanje, se bo to odražalo v usklajenosti govorjenja in delovanja. Včasih tišina odraža najvišjo stopnjo modrosti. Kdor čuti mir v sebi, nima potrebe po nenehnem govorjenju in pozornosti.

Raje vzemimo kakšno dobro knjigo v roke in si privoščimo bralno popoldne. Uživajmo v notranjem miru in lepotah pesniškega jezika. Ni treba, da je v naših rokah Tagore, lahko beremo Pavčkovo poezijo ali Grimmove pravljice – kar koli, samo ne razmišljajmo, koliko je jaz pomemben.

TINA PAJNIK