Spraševanje kot potrjevanje življenja

Rutarjeva lekcija

Obstaja nekaj preprostih zamisli o naravi šolanja. Zagotovo se vsakdo strinja, da se v šolah učenci učijo. To je tako preprosto spoznanje, da verjetno ni enega samega človeka, ki bi mu ugovarjal. Zato pa je zahtevnejše nadaljevanje. Začrta ga vprašanje, česa naj bi se učenci učili.

Pri roki je spontani odgovor: učenci naj bi usvojili čim več koristnega, praktičnega znanja. Toda ni vse v količini, kot ve vsakdo iz vsakdanjega življenja. Včasih je pomembnejša kakovost naučenega.

Še pomembnejše pa je tole spoznanje, ki je, strogo vzeto, filozofsko.

Prvi, ki se je dokopal do njega, je bil Sokrat. Za vse večne čase je dokazal, da je najbolj vzvišeno, česar se lahko človek nauči, razmišljanje. Ne znanje, temveč želja po razmišljanju. Ne po kritičnem razmišljanju, saj zadošča želja po razmišljanju. Kaj je torej želja po razmišljanju?

Želja po razmišljanju se najprej kaže kot spraševanje. Sokrat se zato najprej vpraša, kaj je Bit. Njegovo spraševanje je obenem dokaz, da nikakor ni samoumevno, da vemo, kaj je Bit. In ker ne vemo, se lahko sprašujemo.

Razmišljanje se torej začne s spraševanjem. Zaradi tega je že jasno, da morajo učitelji v šolah naučiti otroke spraševati. Torej ni tako preprosto, kot se zdi. V šolah namreč učitelji sprašujejo otroke in jih ocenjujejo. Tudi učenci kdaj pa kdaj kaj vprašajo, seveda, toda to niti približno ni spraševanje, o katerem razmišlja Sokrat.

Začne se namreč s spraševanjem in tudi nadaljuje se z njim. Učence je zato treba spodbujati, naj se nikoli ne nehajo spraševati in naj se ne bojijo spraševanja.

Spraševanje pa ni le glavna gesta filozofiranja, kot pravi Derrida, temveč je tudi glavna gesta vsakega resnega razmišljanja.

Najprej je torej spraševanje. Ne obstaja nič, kar bi bilo pred njim. A če smo čisto natančni, lahko rečemo, da vendarle obstaja nekaj pred samim spraševanjem: odnos do spraševanja. To je izjemno pomembno, kot je pokazal Nietzsche: odnos do spraševanja, ki je glavna gesta filozofije, je afirmativen odnos do samega življenja. Človek, ki se ne sprašuje, je zato na dobri poti proč od življenja.

Vidimo torej, da ima vsaka šola pred seboj izjemno težko nalogo in veliko dolžnost: spodbujati otroke k potrjevanju ali afirmiranju samega življenja, kar se kaže v odnosu do spraševanja, ki se nikoli ne konča.

Vse to je nujni pogoj razmišljanja in naloga šole je, da nauči otroke misliti. Brez filozofije tega seveda ne more narediti, zato je filozofija v šoli absolutno nepogrešljiva.

Spraševanje je velika prioriteta razmišljanja, je nekoč dejal Heidegger. Bodimo zelo natančni pri odgovarjanju na vprašanje, kaj to pomeni.

Pred vsakim spraševanjem je torej potrjevanje – življenja. To je zelo pomembno spoznanje, kajti človek kot živo bitje dobesedno mora potrjevati življenje, če hoče živeti. Kdor hoče živeti, potrjuje življenje, in sicer najprej s spraševanjem, s postavljanjem vprašanj.

Samo pomislite, koliko škode naredijo ljudje, ki ne dovolijo otrokom, da bi postavljali vprašanja in mislili, češ da ni dobro preveč misliti.

V resnici ni dobro premalo misliti.

Misliti je v vsakem primeru dobro. Ko učenec postavlja vprašanja, da bi mislil, saj je postavljanje vprašanj logično nadaljevanje potrjevanja življenja, je na dobri poti, da misli. Vprašanja kajpak zastavlja drugemu človeku, denimo učitelju, zato ima ta dolžnost, da afirmira samo spraševanje, pred katerim je gesta, ki pomeni potrjevanje, afirmiranje življenja. Učitelj, ki potrjuje učenčevo željo po spraševanju, potrjuje samo potrjevanje življenja. Gorje pa, če učitelj tega ne naredi, ker se mu ne ljubi ali ker ne zna!

Tudi če učitelj postavlja samo učenčevo zastavljanje vprašanj pod vprašaj, mora potrditi njegovo gesto, ker ta pomeni potrjevanje življenja. Spraševanje je zato v vsakem primeru dobro in je prispevek k dobremu. Kaj sledi?

Potrjevanje spraševanja in spodbujanje učencev k spraševanju je neposredni prispevek k obče dobremu, obenem pa je tudi prispevek k razmišljanju o naravi sveta, v katerem učenci postavljajo vprašanja, da bi mislili.

Razmišljanje nujno spreminja družbeno življenje. Zakaj lahko to rečemo? Zaradi omejenosti prostora ponujam začetni hitri odgovor: ker je razmišljanje neločljivo povezano z željo po pravičnosti. Razmišljanje je nujno usmerjeno v prihodnost in k drugačnemu skupnemu življenju ljudi, saj življenje, kakršnega poznamo v kapitalizmu, ni zavezano pravičnosti, egalitarnosti in demokraciji.

Ali kot je rekel Adorno davnega leta 1966 v intervjuju z zgovornim naslovom Izobraževanje po Auschwitzu: edino izobraževanje, ki ima sploh kak smisel, je izobraževanje za kritično samorefleksijo. A iz davnine se oglaša Sokrat: kdor postavlja preveč vprašanj, ga bodo že kmalu poprosili, naj zapusti občestvo. Ali pa ga bodo kar ročno vrgli iz njega.

Dr. DUŠAN RUTAR