Kot metulji v zapredku

Socializacija učencev

Socializacija je proces, v katerem se učimo pravil, ki jih od nas zahteva družba. Traja vse življenje, saj se družbena pravila spreminjajo sama po sebi, tudi glede na starost in družbeni položaj. Ne bom pisala o socializaciji nas odraslih, temveč o socializaciji naših učencev. V ta proces vstopam kot učiteljica. Te svoje vloge se zelo zavedam. Na otroke najbolj vplivajo starši/družina, šola/učitelji, vrstniki in mediji. /…/

Gotovo so starši najbolj temeljni in konstantni dejavnik v otrokovem življenju. Otroci staršem zaupajo, jih imajo nekaj časa celo za »bogove«. Starši so njihovi mentorji na poti v življenje, ki spodbujajo in tolažijo. Mnogim staršem je jasno, kaj je njihova vloga, kaj so njihove dolžnosti. Če povzamem Marka Juhanta (Juhant, Levc, Varuh otrokovih dolžnosti, 2013), je dolžnost staršev, da otroku svetujejo in mu včasih ukazujejo; niso všečni otroku, pač pa vzgajajo (tudi s prepovedmi in kaznimi) v skladu s pravili in svojimi vrednotami. Prav tako morajo biti starši pripravljeni na to, da se bo otrok uprl (zato morajo biti močni in vztrajni), saj predstavljajo odgovorno avtoriteto; morajo biti ažurni (ne vzgajajo le takrat, ko imajo čas, pač pa ko je treba) in dajo otroka na prvo mesto. Svojemu otroku so zgled. Spremljajo otrokov razvoj (npr. govorilne ure) in zbirajo in analizirajo informacije tistih, ki so v stiku z otrokom (vzgojitelje, učitelje). Dolžnost staršev je prav tako, da najdejo otrokova močna področja, izhajajo iz njih in na njih gradijo; pomagajo pri organizaciji šolskega dela in otroka ob tem spremljajo ter ga nadzirajo; dopustijo, da svoje težave otrok rešuje sam in prav tako dopustijo, da lahko otrok odgovorno opravlja svoje dolžnosti. Prav je tudi, da se postavijo na stran šole in učiteljev ter skupaj z njimi delujejo v otrokovo dobro; pripravijo otroka na življenje, ki ni vedno dobrohotno in pošteno. Prav je, da niso zaščitniški in so opora svojemu otroku, ko jih potrebuje – tako, denimo, ne rešijo problema namesto njega, temveč mu pomagajo, da se tega loti sam, se spoprime s posledicami svojih dejanj in se iz njih nekaj nauči.

Otrokovi »prijatelji in zavezniki«

Nekaterim staršem to ni jasno. So otrokovi »prijatelji in zavezniki«, borijo se proti drugim, torej tudi proti učiteljem, ki so prezahtevni, otroka ne razumejo, mu povzročajo skrbi in travme. Ne dovolijo jim, da bi se utrdili za življenje, ki je, hočemo ali nočemo, polno stresa in travm. Ob tem se spomnim na metulja v zapredku. Če mu pomagamo iz zapredka, ne bo preživel; če pa mu damo čas in priložnost, da naredi, kar zmore, bo poletel v življenje.

Sprašujem se, kam drvi ta svet. Res je, da je vzgoja eno najtežjih opravil, na katerega nas ni nihče pripravljal. Tako nam ostanejo le izkušnje in morda branje kakšnih knjig, poslušanje nasvetov babic ali prijateljev, tudi vzgojiteljev in učiteljev. /…/

Naj se vrnem k socializaciji. Če otrok prejema doma popolnoma drugačne signale o tem, kaj je prav in kaj narobe, kot jih dobi v šoli, je zmeden. Kaj ne bo … Že mediji in vrstniki ga pogosto zmedejo in postavljajo v neugodne okoliščine, ko se mora odločati med prav in narobe, med biti všečen ali zagovarjati vrednote, ki so mu jih privzgojili starši. Ker sekundarna socializacija vključuje družbeno skupino (oddelek, razred, celo šolo učencev), ki je seveda večja od družbene skupine doma, se pojavijo težave. In vse večji problem so razvajeni otroci s starši, ki jim ni čisto jasno, kaj je za otroka dobro in kaj ne, kaj mu bo koristilo in kaj je v njegovo škodo. Ne razumejo, da v razredu ni prostora za 25 velikih egov. Ne razumejo, da je prav vsak učenec v razredu nekaj posebnega. Pred očmi imajo le svojega otroka, ki se mu godi krivica. Ne razumejo, da mora biti pravil več, čim večja je skupina. Ne starši ne otroci marsikdaj ne razumejo, da je ta pravila treba upoštevati, če ne zaradi drugega, pa zaradi varnosti. Res je, da je mnogim staršem to sicer jasno, žal pa nekaterim ni. In zlasti tudi tistim otrokom, ki jim to ni jasno, bi morali prihiteti na pomoč starši kot najpomembnejša avtoriteta. A prav ti zatajijo, saj se jim zdi, da se njihovemu otroku dela krivica. /…/

Avtoritete ne znajo sprejemati

Kje je torej dolžnost staršev, da se postavijo na učiteljevo stran, da spodbujajo otroka k opravljanju njegovih dolžnosti, ga učijo sprejeti posledice svojih dejanj, ga nadzirajo in mu ukazujejo, da jih ne zavijajo v vatko, jim dajo priložnost reševati probleme …? Vse preveč otrok se ne zna »ukloniti«. Ne govorim o poniževanju, pač pa o tem, da otrok sprejme zahtevo avtoritete, se prilagodi in s tem včasih tudi zatre svojo trenutno potrebo. Vse več je takih otrok, katerih starši ugotavljajo, da avtoritete ne znajo sprejemati in da naj učitelji poiščemo nek nov način prepričevanja za izdelovanje domačih nalog in učenja. Še malo, pa bodo hoteli, da se našemimo v klovne in jim na zabaven način predstavimo snov, kajti ta je težka, otrok ne zanima in je ne razumejo. Seveda je ne razumejo! Najprej je treba nekaj vedeti, da lahko razumeš! In ko boš razumel, te bo morda začelo zanimati. In če te bo zanimalo, boš lahko raziskoval. Brez nič pa ni nič. Brez dela ni rezultatov. In v življenju se je za uspehe treba truditi. Nič ne pride samo po sebi. Da, razvite delovne navade niso kar same po sebi umevne.

Ugotavljam, da mi je kot učiteljici vsako leto teže. Vsako leto starši vse bolj posegajo v avtonomijo šole in mojo avtonomijo in strokovnost. Kar znenada so starši postali strokovnjaki za vse. Vse bolj se čutim ogroženo in verjetno zato podzavestno prehajam v obrambno držo. To gotovo ni dobro. Zagotovo se krha moje zdravje. In tudi pri delu mi ne pomaga, temveč me zavira v učinkovitosti in sproščenosti. /…/

Zavedam se …

Moja izkušnja je, da sem staršem na razpolago vsak trenutek. To ni dobro! Nisem deklica za vse, tudi ne deklica na klic. Namesto da bi se ukvarjala s pripravami in učnim procesom, zbiram misli in dokaze, s katerimi se zagovarjam pred starši in jih prepričujem, da sem storila vse prav. Nekateri res še pridejo na govorilne ure, vse več pa jih pokliče kar po telefonu, pošilja e-sporočila. Seveda ne pokličejo/pišejo, da bi pohvalili, temveč izpostavljajo težave, s katerimi se sooča njihov otrok (vzroki niti niso pomembni, poglavitno je, da bo problem rešen). Vse to največkrat storijo v afektu in brez premisleka, verjamem pa, da v želji, da bi pomagali svojemu otroku. A vprašanje je, ali mu res pomagajo. Usluga je lahko tudi medvedja. Lahko prek elektronskih sporočil in telefonskih pogovorov konstruktivno rešujemo probleme? Utrujena sem od tega, da moram zagovarjati testna merila, dane ocene, zaključene ocene, svoja dejanja in besede. Utrujena sem od tega, da me učijo, kako naj poučujem, kaj naj učenci zapisujejo v zvezke, kako naj sprašujem, kako sestavim test, kako naj oblikujem merila, kje se točka šteje (vsaj pol), kako in kaj naj ocenjujem in nenazadnje, kako naj zaključujem ocene. Ne razumem staršev, ki pridejo k meni ali pa raje kar pokličejo, da mi pojasnijo, kako je njihov otrok v puberteti in da moram najti način, da ga motiviram. Zavedam se, da so v tretjem triletju vsi bolj ali manj v puberteti. To pride v paketu. Zavedam se, da je moja naloga, da skušam učence motivirati in jih navduševati za predmet, ki ga poučujem. Zavedam se, da moram biti potrpežljiva, se z njimi pogovarjati, jim dati občutek varnosti in zaupanja. Zavedam se tudi tega, da v medosebnih odnosih naletimo na ljudi, ki so nam simpatični ali pa antipatični. Tako tudi v odnosih z učenci. In prav je, da to presežemo. To je vzgoja za življenje. /…/

Na dveh bregovih in zmedeni otroci

Učenci potrebujejo mejo. Meja jim zagotavlja varnost. Res je, še noben pubertetnik ni rekel, da mu je postavljanje meja všeč. Toda potrebuje jih. In ob sebi mora imeti pomembne odrasle, ki to vedo. Normalno je, da pubertetniki (tudi otroci) preskušajo te meje. In če jih, se morajo zavedati, da temu lahko sledijo sankcije. In kazen otroka ne bo uničila, temveč ga bo utrdila. Iz nje bi se moral nekaj naučiti. In vloga pomembnih odraslih je velika. Zato bi morali starši in učitelji sodelovati. Tako pa imam večkrat občutek, da smo na dveh bregovih. Na koncu ostane zmeden otrok, ki seveda izbira in izbere lažjo pot. Če to podpirajo starši, je zanj še laže. Pa je to zanj tudi dobro?

Me prav zanima, ali se starši, ki v učiteljih vidijo nasprotnika, kdaj vprašajo, koliko dela in energije je treba, da vse to, kar nas oni »učijo«, mi v resnici zmoremo narediti (večina gotovo kakovostno). Ne z enim otrokom, pač pa s 25! In na to sem ponosna. In zato si ne dovolim, da me vsak uči, kaj in kako naj delam. In zato sem jezna, da me lahko vsak, ki ima pet minut časa (najbrž trenutno), upa po telefonu nadirati in včasih celo poniževati, sama pa se moram v skladu z etiko odzvati mirno in vse to požreti ter polagati račune zato, da bom umirila situacijo in si prihranila še več težav. /…/

Slabo vzgojeni starši

Še vedno me vznemirja dejstvo, da bi me lahko vsak, ki si bi si vzel nekaj trenutkov, da bo otroku izkazal svojo »ljubezen« ali pa zdravil svoje travme ali jezo, prijavil šolski inšpekciji (največkrat anonimno) in me s tem diskreditiral in mi jemal dobro ime in čas (po mojih izkušnjah so prijave največkrat neutemeljene), miren spanec, čas, ko bi bila lahko s svojo družino … Zagovarjati bi se morala za nekaj, kar opravljam v skladu s predpisi, zakoni, pedagoško etiko in svojo vestjo. Sprašujem se, zakaj ne obstaja organ, ki bi preganjal starše zaradi njihove slabe vzgoje (razvajeni otroci). Zakaj jih jaz ne morem prijaviti zaradi klevetanja ali žalitev – anonimno, da s tem ne bom imela dela? Je moralno, da nekoga prijaviš, ne da bi preveril njegovo zgodbo, ne da bi se z njim pogovoril? Moralno zagotovo ni, dovoljeno pa je. In ker je tako, imamo, kar imamo. In to ni v redu. Sprašujem se, kaj se zgodi z neutemeljenimi obtožbami. Se kdo komu kdaj opraviči? Veliko časa, energije in živcev gre za utemeljevanje … Za koga ali kaj že? In kaj po tem?

Občutek imam, da je staršem dovoljeno preveč (Se sklicujejo na pravice?!), učiteljem pa premalo (Kje so moje pravice?). /…/

Ni vse črno

Res ni vse tako črno, saj na srečo obstajajo tudi starši, ki učitelje cenijo in so jim hvaležni. Ni vse tako črno, saj v službo rada hodim. Imam dobre sodelavce, ki mi znajo nastaviti ramo, me potolažiti, če mi je težko ali če se mi dogaja krivica, mi svetovati, ko ne vem, kako naprej ali pa me ustaviti, ko v meni vre jeza. Učila sem in učim veliko motiviranih in srčnih učencev in srečala sem že precej hvaležnih staršev. Pa vendar sem morala zapisati tudi nekaj tega, kar me žre. In mi je čisto malo laže.

ALENKA BROVČ