Zgodovina v e-medijski dobi

Naš komentar

Med različnimi projekti, ki se jim modno reče »inovativni«, je tudi mednarodni E-story, ki vključuje šest evropskih držav in poteka pod vodstvom inštituta Parri iz Bologne. V projektu, v katerem sem kot raziskovalec na Pedagoškem inštitutu aktivno udeležen, se bomo trudili pospešiti rabo avdio-vizualnih in digitalnih medijev pri pouku zgodovine. V prvem letu izvajanja smo se najprej lotili manjše raziskave o prezentacijah zgodovine predvsem na televizijskih kanalih in na spletu v vsaki od sodelujočih držav. Če naj namreč učiteljice in učitelji zgodovine v osnovni šoli in v srednjih šolah uporabljajo avdio-vizualne pripomočke, je jasno, da so najprej na razpolago televizijski programi domačih televizij (so pretežno v vsaki državi) – ti so kljub ogromni izbiri globalnih televizij najbolj gledani ter posledično kulturno in družbeno najvplivnejši. Po dogovoru med udeleženimi v projektu smo nekaj več pozornosti posvetili prikazovanju druge svetovne vojne, kar je pomembno v aktualni evropski perspektivi.

In kako je s tem v Sloveniji? Večje države od naše premorejo specializirane zgodovini posvečene kanale. V Sloveniji se morajo gledalci, ki jih zgodovina posebej zanima, zadovoljiti z mednarodnimi programi, neredko tudi podnaslovljenimi. Seveda pa ni mogoče pričakovati, da bi na teh kanalih našli vsebine, ki bi bile zanimive z gledišča nacionalne zgodovine. Pregled domače ponudbe v grobem pokaže, da tako imenovane komercialne televizije včasih omenjajo zgodovinske teme v informativnih oddajah, kar velja za kanale v skupini Pro plus in za Planet TV, posamezne zgodovinske vsebine v filmskih programih, nadaljevankah in različnih resničnostnih šovih pa so na teh kanalih povsem naključne in brez vsake sistematične namere. Kritično bi lahko rekli, da je na teh kanalih tudi v informativnih programih zgodovina deležna precej »linearne« obravnave, nekako v skladu s Fordovo parolo iz Huxleyjevega Krasnega novega sveta: »Zgodovina, to so prazne marnje.«

Javna nacionalna televizija, ki jo je treba pohvaliti zaradi dokaj številnih oddaj s tematikami iz zgodovine, pa se v nekaterih problematičnih oddajah in pristopih v nasprotju s komercialnimi kanali bolj bliža vzorcu Orwellovega romana 1984; zgodovino je pač mogoče spremeniti ter predelati za nazaj, jo »premontirati«, interpretirati in »razložiti«, ne nazadnje tudi z določenim ideološko uokvirjenim »vzgojnim« namenom. Treba je poudariti, da ta vidik odnosa do zgodovine na »nacionalki« le ni prevladujoč. Predvsem je pomembno, da je ta naša javna televizija edini poudarjene omembe vreden producent dokumentarnih filmov s tematiko zgodovine. Tudi uvoženi dokumentarni filmi z zgodovinsko tematiko so pretežno kakovostni in praviloma dajejo svojim tematikam ustrezno medijsko formo, ki kaže na upoštevanje pravil zgodovinarske stroke. Razumljivo je, da so domači dokumentarni filmi različno kakovostni in se različno spretno ogibajo pastem pristranske interpretacije še zlasti v filmih, ki prikazujejo tematike iz časa druge svetovne vojne, zgodovine socialistične Jugoslavije in dogajanja v zvezi z osamosvajanjem Slovenije. Na splošno lahko zapišemo, da so posebne dokumentarne oddaje pretežno zelo primerne za šolsko rabo; primere, ki so morebiti tendenciozni, pa učiteljice in učitelji zgodovine lahko vzamejo za razlago kritičnega pristopa k medijskim prikazovanjem. Zgodovina je na nacionalni televiziji precej navzoča v informativnih programih, ki imajo na sploh problem s konceptom politične »uravnoteženosti«, kar pogosto drži tudi za oddaje ob proslavah zgodovinskih dogodkov. Prava mala vojna za interpretacijo zgodovine pa poteka v poznih nočnih urah z oddajama Pričevalci in Spomini. Zdi se, da je druga oddaja neke vrste odgovor na prvo, pri čemer pa ne gre za znano paradigmo »domobranci proti partizanom«, temveč bolj za »domobrance« proti nevtralnejšemu odnosu do zgodovinskih konfliktov. Poseben problem teh oddaj je predvsem to, da »narativizirata« zgodovino, jo spreminjata v množico praktično neskončnega niza resničnostnih pravljic. /…/

Glede na to, da imamo v Sloveniji probleme z interpretiranjem zgodovine in se v javnih medijih nenehno soočamo z dvema verzijama sprave (po agresivnosti v odnosu do zgodovinarske stroke vendarle asimetričnima, nespravljivima), bi si lahko kdo mislil, da so »ubogi učitelji« res v težavah in morda ne vedo, kako pristopiti k pouku. Toda tudi na tem področju se izkaže, da ni tako. Imamo namreč učiteljice in učitelje, ki se na učne pristope in na svoj predmet spoznajo in znajo z nekaj distance ter strpnosti opraviti tudi z narodovo razcepljenostjo in s tem povezanimi političnimi obsesijami. Ne samo da so učiteljice in učitelji aktivno sodelovali pri oblikovanju kurikularnih dokumentov in da, med drugim, premorejo lastno strokovno glasilo Zgodovina v šoli z zavidljivo ravnijo prispevkov, pač pa tudi prizadevno sledijo novostim v didaktičnih pristopih pri pouku zgodovine. Tako tudi raba avdio-vizualnih sredstev in digitalne tehnologije zanje ni nikakršna skrivnost. Dodatne izmenjave pogledov in izkušenj preko takih projektov, kakršen je E-story, pa bodo nemara pripomogle k skupnemu evropskemu odpravljanju zgodovinskih travm, ki jim politika očitno ni kos.

DARKO ŠTRAJN