Naši urniki

Uglašeno

Zadnjih nekaj let vsako leto pozno spomladi prihaja v našo soseščino prijetna gospa z drugega kontinenta. Slovenijo je obiskala prvič že v mladosti, ko je potovala po Evropi. To je bilo davno, še preden si je v svoji domovini ustvarila družino s svojim možem, ki ima slovenske korenine, vendar pa tukaj, razen v zelo zgodnjem otroštvu, ni živel. Pravzaprav prihajata oba in tukaj preživita vsaj po dva meseca. Slovenijo sta vzljubila, iz leta v leto raje se vračata.

Ko prideta, se z veseljem pozdravimoin spijemo dobrodošlico, ob tem pa mi po navadi že razgrinjata svoje počitniške načrte. Gospa hitro pogleda v svoj rokovnik in začne načrtovati, kdaj bi lahko ujeli skupno kavo, kosilo, morda še kaj; njuni dnevi so namreč že ob prihodu dodobra zapolnjeni. /…/ Sprva jo je presenetilo, da ne maram tovrstnega načrtovanja, sčasoma pa je to, da prav zmeraj in za vsako reč nisem navdušena nad urniki, sprejela in naša priložnostna srečanja, kratka ali malo manj kratka, so prijetna in srčna. Zdi se mi, da me zmeraj bolj razume.

Kaj pa šolski urniki?Raje ne pomislim, kako jih je sestavljati in usklajevati. Nikdar niso vsi zadovoljni z njimi. Med svojim šolanjem in študijem bi imela k njim tudi sama kaj pripomniti, a zdaj so le še obledel spomin. Vem pa, kako sem si oddahnila, ko sem končala gimnazijo in pozneje fakulteto; takrat sem namreč mislila, da je z nemogočimi urniki za vekomaj konec. /…/

Življenje je naplavilo nove obveznosti,domače in službeno okolje je zahtevalo svoje, širša družina in prijatelji so imeli svoja pričakovanja, moje notranje želje so tudi hlepele po izpolnitvi. Dnevi so postajali prekratki, kar šibili so se od polnosti. Saj ni bilo mogoče izpeljati vsega, kar je bilo treba, in vsega, za kar sem se odločila. A sem hotela, morala sem! Na srečo so bile tu še noči in močno sem jih skrajšala, da sem lahko bila kos vsemu. Nekako je šlo, kljub urniku, ki je tedaj res pokal po šivih.

Minila so leta, neke življenjske faze so že preteklost, spet je drugače. Ritmu, kakršnega sem zmogla včasih, zdaj nikakor ne bi bila kos. /…/

Imam precej znancev vseh generacij,tudi prijatelji so različnih let. Kar se urnikov tiče, pa so predvsem zanimivi nekateri mlajši. Spomnim se ene od njih, ki me je obiskala prav v takšnem jesenskem času, bilo je pred nekaj leti. Seveda sva se videli še večkrat za tem, a tisto kavo si bom zapomnila za zmeraj, saj je bila prva takšne vrste. Poklicala me je že nekaj dni pred tem in dogovorili sva se za kratko kavo ob določeni uri. Vedela sem, da veliko časa nima, ker ima še druge obveznosti. Tudi sama sem bila sredi dela, zakopana v papirje, a privoščiti sva si nameravali skupen odmor ob kavi na domači terasi. Razveselili sva se druga druge, se pogovarjali, pristavila sem kavo in nama jo postregla. /…/ Po dvajsetih minutah se je oglasila telefonska budilka in prekinila idilo. Prijateljica je poskočila kot na ukaz, na hitro sva se poslovili, sedla je v avto in odbrzela drugim obveznostim naproti. Obsedela sem s pogledom na jesensko obarvan rumenolistni brest, kraški ruj in rdečelistno bukev, še malo občudovala podarjeno lepoto in se ji prepuščala, popila svojo kavo, za tem še njeno.

Podobno je z njim, prijetnim mladeničem.Vidiva se občasno, a spremljam njegovo pot in se z njim veselim uspehov, prisluhnem njegovim stiskam, kadar se pojavijo. Neki dan sva si vzela čas, šla na čaj, se sprehajala in se vmes marsikaj pogovorila, tudi kosila sva skupaj. V miru in počasi, kakor da ura ne obstaja. Morda je vse skupaj trajalo tri ure, morda tri in pol. Čisti užitek je bil. Potem je še velikokrat prišel. Zmeraj je prej poklical, povedal, da utegne, denimo, čez tri dni, četrt čez sedmo zvečer in da bo moral malo pred osmo iti. /…/ Tako natrpan urnik namreč ima ...

Urnik v službi.Domač urnik, poln opravil, obveznosti, radosti. Urnik za pičlo odmerjen prosti čas, zatrpan z dejavnostmi, prijatelji. Urnik za spanje. Če vse teče po urniku, še nekako gre. Smo kot »naoljene singerce« – to je prispodoba, ki jo izvirno uporablja prijatelj. Singer je namreč znamka znamenitih šivalnih strojev, ki so bili včasih pojem. Ko pa se zgodi kar koli, kar ni na urniku (dodatno delo, bolezen v družini, nepredvideno srečanje …), se ritem sesuje in prenapeti urniki povzročajo še dodatne napetosti. Skratka, slaba volja, ihta itd.

Razmišljam o naravnem urniku, urniku narave, urniku sonca in lune, dneva in noči, plime in oseke, toplote in hlada, druženja in samote … Prav vse se zgodi, vse ob pravem času. Tudi klepet, tudi kava s prijateljem. In vsaj takrat, ko je kak prosti dan ali pa je razkošno prostih več dni skupaj, je lepo tako živeti. Če pa nam uspe del tega tudi v vsakdanu, potem … potem je življenje uglašeno

LUČKA LEŠNIK