Na vročem stolu

Kaj storiti zoper izgorevanje slovenskih pedagoških kadrov?

Nedavno mi je bilo pri predstavitvi za ravnatelja na neki srednji šoli postavljeno vprašanje, navedeno v naslovu. Uporabljal bom pozitivno diskriminatoren izraz učiteljice, profesorice in ravnateljice, in ne moške oblike teh besed – zgolj iz razloga, ker je slovensko šolstvo popolnoma feminizirano. Da ne bom narobe razumljen, naj povem, da ženske spoštujem, toda takšno je pač dejansko stanje. To stanje po mnenju mnogih strokovnjakov ni dobro za razvoj predvsem fantov, saj so moški od rojstva pa do tridesetega leta pod prevelikim vzgojnim okriljem in vplivom žensk, številni pa kar do Abrahama in upokojitve, če jo dočakajo. /…/

Na tej srednji šoli sva bila samo dva kandidata – dozdajšnja ravnateljica in jaz. Ravnateljica je imela očitno težnjo ostati na položaju do konca, torej do upokojitve, saj ima že starejši EMŠO in ta ni dosti več kot še en mandat odmaknjena. To ji bo uspelo, saj sem naslednji dan, kjub ploskanju navzočih, napisal odstopno izjavo. Zato je domnevno dogovorno s svojimi frontnimi podpornicami poslala v prve vrste izkušene profesorice svoje generacije. Ena od njih me je ves čas predstavitve, z roko podprto pod brado, z očmi fiksirala in z govorico telesa kazala zaničevalen, ciničen in sovražen odnos, tako da sem dobesedno čutil sevanje njene negativistične, sovražne aure do katedra.

Spraševale so, odgovarjal sem …

Po končani predstavitvi, ko so bila na vrsti vprašanja prisotnih članov učiteljskega zbora, mi je postavila ena od mlajših profesoric vprašanje, navedeno v podnaslovu, dotično, neprijazno nastrojeno gospo pa je zanimalo, kaj bi šola sploh imela od mene (kakšna bi bila moja dodana vrednost), če jih pa dozdajšnja ravnateljica uspešno vodi že dolga leta?

Na vprašanje v naslovu prispevka sem odgovoril takole: Treba se je »skulirati«, kar je sicer lažje reči, kot storiti. Mnoge profesorice slabo ločijo zrnje od plev pri predmetu, ki ga predavajo, in se jim zdi vse enako pomembno, zato je snovi za obravnavo odločno preveč, ravno tako kot so pretežki nahrbtniki osnovnošolcev. Poglavitni problem za izgorevanje pa je v tem, da so same proti vsem. Kaj mislim s tem? Tretji Newtonov zakon pravi: »Če prvo telo deluje na drugo telo s silo, deluje to na prvo z enako majhno silo, a nasprotno usmerjeno.« V šoli pa gre za psihično silo in z neprijaznim, pretežno kaznovalnim odnosom nima učiteljica dolgoročno prav nobene možnosti, saj prihajajo novi in novi rodovi svežih učencev in dijakov. Vzemimo, da bi se znani nogometaš Cristiano Ronaldo na nogometnem igrišču sam spopadel z enajstercem popolnih amaterejev in še s praznim golom povrhu. Kakšen bi bil rezultat? Zagotovo bi tekmo izgubil. Za nameček pa te izgorevajoče profesorice pri vodstvu ne dobijo podpore, pač pa ustrahovanje ali »pišmeuhovstvo.«

Spoštovani, zadovoljni, dobri

In to je tudi moj odgovor na vprašanje, ki mi ga je postavila neprijateljsko razpoložena gospa iz »elitne formacije sil dozdajšnje ravnateljice.« Prinesel bi to, kar je bilo napisano na zadnjem »slajdu« moje predstavitve.

• DOBRI ODNOSI, MEDSEBOJNO SPOŠTOVANJE UČITELJEV IN DIJAKOV so temelj dobre in uspešne šole.

• Spodbujal bom profesorje za vse dejavnosti, ki prinašajo točke za napredovanje v nazive in plačilne razrede.

• Le spoštovan in zadovoljen učitelj je lahko tudi DOBER UČITELJ.

Odgovoril sem ji še, da pa če pa vse to že imajo, potem, seveda, ni prav nobenega razloga, da bi glasovali zame in za zamenjavo ravnateljice.

Mag. MARJAN ČUFER