Sokrat je imel prav

Digitalna tehnologija spreminja način branja in pisanja

/…/ Študije o branju so pokazale, da glede na leto 1980 beremo trikrat več, kot so brali takrat. Ni pa samo količina prebranega drugačna. Tudi branje se razlikuje. To bi lahko strnili v ljudsko modrost: nič ni več tako, kot je bilo. Današnji povprečni bralec večino prebranega besedila prebere s pomočjo digitalne platforme: na pametnem telefonu, tablici ali računalniku. Časopis in natisnjena knjiga sta odrinjena nekam na rob. Tudi pišemo povsem drugače. Nekoč smo zapiske izdelovali samo ročno s pisalom na papir, danes večinoma klikamo z miško in uporabljamo programe za izdelovanje miselnih vzorcev ter mnogotere povezave s svetovnim spletom.

Svet oddaljen le klik

Večopravilnost digitalnih naprav je tako velika, da je marsikdaj omejujoča. Imeti na dosegu klika vse, je žal tako obširno, kot je bilo nekoč omejujoče dejstvo težke nedostopnosti do informacij. Zdaj pa se pod našimi prsti odpira ves svet, oddaljen le en miškin klik. Vendar dejstva dvajsetletnih izkušenj vsesplošne digitalizacije ne govorijo temu navdušenju v prid.

Najpomembnejši vprašanji, ki se tako nam, učiteljem, kot tudi drugim strokovnjakom iz sveta kognitivne znanosti odpirajo, sta: ali digitalne platforme podpirajo enake kognitivne mehanizme kot tiskana knjiga in, seveda, ali tipkanje podpira enake kognitivne mehanizme kot pisanje?

/…/ Digitalna tehnologija je del našega vsakdana in naša naloga je čim prej ugotoviti, kako povečati njene dobre plati in čim bolj omiliti ali odstraniti slabe. V nekaterih državah posvečajo vedno več zanimanja in časa tipkanju – ponekod celo na račun opismenjevanja na klasičen način, torej na papir s svinčnikom ali drugim pisalom. Postavlja se upravičeno vprašanje: bodo ti otroci, ko odrastejo, delovali bolje, kot delujemo zdaj odrasli, ki smo se pisanja in branja naučili na klasični način?

Mikavna večopravilnost in njene pasti

Skozi zgodovino obstaja dolga vrsta opozoril o novih tehnologijah. Pred 2.500 leti je Sokrat opisal pisanje kot nekaj, kar bo morda spodkopalo spomin in spodbudilo iluzijo o znanju, ne pa pravega znanja. V sedemdesetih letih je bilo uvajanje kalkulatorjev v proces pouka skrb vzbujajoča noviteta. Današnje skrbi pa se nanašajo na spremembe v branju in pisanju in, seveda, razlogih, s kakšnimi posledicami nas bo ta noviteta obdarila.

Raziskave z ameriških univerz kažejo, da je pomnjenje snovi, zapisane z roko, neprimerno boljše v primerjavi s pomnjenjem snovi, ki so si jo študentje zapisali s pomočjo elektronske platforme. Taki zapiski so bili medlo obarvani in posamezniki niso dojeli tistega, kar je predavatelj skušal predstaviti. Zgrešili so torej rdečo nit predavanja.

Torej izzivov, ki nam jih prinaša digitalizacija, je veliko. Niso težavne fizične platforme, temveč način njihove uporabe. Njihova večopravilnost je zelo vabljiva: ko jo imamo odprto, mimogrede pogledamo e-pošto, zadnji video ali preprosto preverimo podatke prek svetovnega spleta. To pa znižuje miselno koncentracijo ne le uporabnika, pač pa tudi tistega, ki sedi zraven.

Čedalje skromnejše razumevanje

In prav to, to motnjo, raziskovalci v izsledkih empiričnih raziskav navajajo kot eno izmed težav pri e-branju. Posledica te težave je skromno razumevanje. Kljub temu da e-roman povečamo čez cel ekran, pa so Facebook in nekatere e-knjige zasnovani tako, da nas med branjem opozorijo na določeno dogajanje in tako našo pozornost preusmerijo drugam.

Elektronski učbeniki in delovni zvezki, ki so bili zasnovani za učenje šolske snovi, po nekaterih raziskovalnih izsledkih namesto spodbujanja učenčeve pozornosti le to znižujejo. /…/

Pa tudi brez kakršnih koli motečih dejavnikov se zdi, da si zapomnimo manj, ko beremo z ekrana. K temu vsekakor doprinese tudi kakovost elektronske naprave. Kar je bilo v preteklosti težavno in tudi izpostavljeno kot neprijetnost – sevanje, je e-črnilo nekoliko omililo.

Različna možganska aktivnost

Naslednji vidik digitalizacije je pisanje. Nekatere študije nakazujejo, da je način našega razmišljanja odvisen od tega, ali pišemo s pisalom na podlago ali tipkamo na računalniško tipkovnico. Več znanstvenih študij je z empirično raziskavo ugotovilo, da je možganska aktivnost pri ročnem pisanju popolnoma drugačna, kot je aktivnost možganov, izzvana s tipkanjem na računalniško tipkovnico – klasično ali pa virtualno. Kje je torej tista pametna meja branja ali pisanja, ki naj je naši otroci in mladostniki ne prekoračijo pri branju z ekrana in tipkanju? /…/

Branje ni instinktiven pojav. Kot malčki začnemo s čečkanjem. Naše možgane tako rekoč oživčimo za branje: predele, ki prepoznavajo vidno obliko črk, dele, ki nam povedo, kako posamezna črka zveni, tiste, ki nam povedo, kako te črke izgovoriti itd. In prav ročno pisanje nam pomaga utrditi te možganske povezave. Ko se naučimo pisati, rekrutiramo del možganov, ki ga imenujemo motorični korteks za nadzor fizičnih gibov. Ko beremo, omenjena področja ravno tako delujejo – so aktivna, saj besede pišemo v našem umu, medtem ko jih beremo.

Previdni nevroznanstveniki

Nevroznanstveniki so pri izjavah previdni. Dejstvo, da se pri slikanju možganov otrok, ki so se pisanja naučili ročno in ne s tipkanjem, ožarčijo mesta možganov tudi pri opazovanju besed, otrokom, ki so se pisanja naučili s tipkanjem, pa ne, še ni dovolj močan argument, da bi digitalizacijo pri opismenjevanju majhnih otrok ostro kritizirali. Dejstvo, da so naši možgani zelo prilagodljivi, daje možnost tudi tipkanju. Morda pa za tipkanje potrebujemo popolnoma novo možgansko omrežje, ki ga moramo šele vzpostaviti in se ga naučiti uporabljati. Tega do zdaj še nihče ni naredil. Je pa to vsekakor zelo provokativna misel, vredna našega časa.

Do zdaj opravljene študije nakazujejo, da ima ročna pisava velik pomen. Sokrat je imel nedvomno prav, ko je trdil, da bo pisanje spremenilo naravo znanja. V dobi vseprisotne digitalne tehnologije in spletnega dostopa je zadeva zopet aktualna: narava znanja, mišljenja in delovanja se spet spreminja.

ZVONKA ŠTOLFA, prof. def.