Čaj za Toma

Uglašeno

Poseben užitek je zmeraj znova preliti čajne lističe v čajniku z vročo vodo, počakati, da se razleze prijeten vonj in potem čaj naliti v skodelico … In ni vseeno, kakšen čaj je kdaj, tudi ne, iz katere skodelice ga pijem. So čaji, ki jih raje pijem v družbi, in drugi, ob katerih moram uživati v samoti in predvsem – tihoti. Prav tako je s skodelicami: moje steklene z ovalnimi podstavki so za pitje v dvoje in le vanje sodijo zeleni čaji; nekatere večje imam rada za razne zeliščne čaje, takšne iz rožic in sadne. Če je družba večja, si vsak izbere skodelico po želji in – ja, te čaje lahko pijem skupaj z drugim. Z več kot stoletje staro pisano porcelanasto skodelico, podarjeno morda pred desetletjem, sem najraje sama, morda le ob izbrani glasbi.

Pri teh za mnoge nepomembnih drobnarijah sem od nekdaj izbirčna. Kadar je le mogoče, se razvajam in sem, ja, glede tega sem razvajenka, celo gojim to, vendar le tedaj, ko je mogoče, ko si to lahko privoščim. In ob tem sem zmeraj znova hvaležna za to res veliko razkošje … Seveda pa mi nič manj ne tekne čaj iz termovke sredi višinskih travnikov ali še više.

Še zdaj pogosto obudim okus čaja, ki smo ga pili za malico v šoli. Samo takrat in samo na tisti šoli pod Pohorjem je imel tako prijetno blagi okus, nikoli nikjer več ni bilo podobnega. /…/

Spomnim se tudi prvega čaja, ki je bil samo za odrasle, a mene, še deklico, je zelo mikal. Čaj 'z vejico' so mu rekli, kaj pa je bila tista vejica, lahko le ugibate; tudi ni rečeno, da je bila vejica zmeraj enakega okusa, vsekakor pa je bila močna in še posebno učinkovita, zlasti če jih je kdo nagnil več zapovrstjo …

Nekaj časa čaj ni bil prav pogosto na mojem pogrinjku, tudi v lokalih je bilo vse drugo mikavnejše. Dokler nisem spoznala plemenite gospe, polne zanimivih navad ... Odraščala je v meščanski družini, svetovljanka je bila, vse pri njej je bilo zame neobičajno, a nadvse privlačno. V njenem prijetnem stanovanju je bilo drugače kot v drugih domovih, že pred desetletji je bilo minimalistično urejeno, skratka premišljeno, brez enega odvečnega predmeta.  Veliko naravnega lesa, beline, izbranih kosov pohištva in opreme. Kozarci so pri njej imeli mesto v prelepi pleteni košari, prekriti z belim platnenim prtičkom; na ogromnem pladnju tudi posebnem, orientalskem, so bile poveznjene tenke bele porcelanaste čajne skodelice, …/…/. V njih postrežen čaj z okusom po dimljenem je bil nekaj posebnega, zame povsem novega.  Kako mi je ugajal! In ko sem nagnila krhko skodelico do konca in se skoznjo zazrla proti svetlobi, se je na dnu prikazal ženski obraz. Prelepo.

Potem so se pojavile prve čajnice in omamno dišeči čajni butiki. Kako rada sem (v tistem obdobju zavila) vanje!

Na potepih po svetu je čaj tekel v potokih. Zjutraj, opoldne, zvečer in še vmes. Ni mi bilo jasno, od kod jemljem energijo in zakaj nisem zaspana. Kako naj bi bila, ko pa sem spila toliko črnega čaja kot prej ne v vseh svojih letih skupaj. Domačini so ga gostoljubno nalivali, med njimi sem se dobro počutila in »čajank« kar ni bilo konec. Srkali smo ga v lokalih, vabili so na čaj v svoje domove ali pa so postregli z njim kar na prostem …/…/.

Te dni sem v mislih veliko s Tomom Križnarjem. Kdor ga je vsaj kdaj srečal, mu prisluhnil  ali vsaj prebral kaj izpod njegovega peresa, ne more ostati ravnodušen do njegovega prizadevanja za pomoč ljudem v Južnem Sudanu. Seveda je pa tudi veliko takih, ki niti ne skušajo razumeti, zakaj ta človekoljub toliko svoje energije, pravzaprav svoje življenje, namenja tej oddaljeni deželi in tamkajšnjim  ljudem; sumničavo opazujejo vse skupaj in se vprašujejo, zakaj ni dejavnejši doma …/…/. Morda pogled na stran http://hope.si/sl/zakaj-sudan/pripomore k lažjemu razumevanju … 

Ob črnem čaju se zmeraj spomnim nanj, na Toma Križnarja, zdi se mi, da ta napitek spada prav k njemu. In danes, ko sem zvedela, da so ga izpustili z sudanskega zapora, sem si črni čaj pripravila tudi sama …/…/. A tokrat je bil praznični čaj, dodala sem mu malo sojinega mleka in precej vanilije.

LUČKA LEŠNIK