O multikulturnosti

Razmišljata profesorica ekonomskih modulov in dijak Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra Kamnik

SUZANA ANDOLJŠEK: 

Moj »multikulti« razred

V šolstvu sem že 23 let, poučujem ekonomske module, od prvih let se kot razredničarka srečujem z dijakinjami in dijaki, ki so prišli iz držav nekdanje Jugoslavije ali iz drugih še bolj oddaljenih dežel, kot je, denimo, Kitajska. /…/

Trenutno sem celo razredničarka oddelka, ki ga ljubkovalno poimenujem kar »moj multikulti« razred! V njem so dijaki različnih nacionalnosti, in sicer: albanske, srbske, hrvaške, ruske, črnogorske, bošnjaške, makedonske. Nekaj se jih je priselilo v zadnjem času, drugi so tu od začetka krize leta 2008, predvsem z Balkana pa še od prej, nekaj jih je tako že rojenih v Sloveniji, njihovi starši pa svojo kulturo ohranjajo.

Od samega začetka smo se človeško zelo dobro ujeli, čeprav smo na šoli pogosto delali bolj po intuiciji in se učili na poskusih in napakah. Pri tem smo združili svoje moči profesorji, sošolci in svetovalna služba. Vedno je led prebilo to, da so nam lahko predstavili svojo kulturo, da smo lahko začeli spoznavati njihov jezik, navade, običaje, kar so z veseljem storili. In še vedno se učimo drug od drugega. Moram reči, da domači dijaki niso nikoli imeli pomislekov ali zadržkov glede njihovih predstavitev, z zanimanjem so jih poslušali in se aktivno vključevali v pogovor. /…/ Seveda je največja težava slovenski jezik. Na šoli se lahko pohvalimo z izjemnimi rezultati. Nekajkrat nam je uspelo vpeljati v slovenščino dijake tudi v zelo kratkem času, pa čeprav ob prihodu na šolo niso poznali jezika. Taki uspehi so bili odvisni tudi od njihove motiviranosti in talentiranosti za jezike. Ena od kolegic se spominja begunca iz Bosne in komajda verjame in dojema, da je ta že v drugem letniku govoril in pisal slovensko, kakor bi bil tu rojen. Maturo je opravil z odliko. Letos obiskuje 3. letnik gimnazije dijakinja, ki je prišla s starši iz Makedonije pred dvema letoma, pa že z lahkoto izraža v slovenščini najbolj izbrane misli in, seveda, piše eseje. Pri večini ne gre tako zlahka, toda ob trudu vseh na koncu vendarle pridemo do točke, ko je naš jezik toliko domač, da se lahko učijo v njem in na koncu naredijo splošno ali poklicno maturo.

Na temo multikulturnost smo v preteklosti pripravili tudi različne dogodke in sodelovali na različnih natečajih, projektih (»Medkulturnost nas bogati«; pri projektu London, kjer so dijaki uprizorili vlogo turistov iz različnih koncev sveta; Razvijamo medkulturnost kot novo obliko sobivanja). V lanskem šolskem letu smo v razredu poleg slovenščine, lahko slišali še sedem drugih jezikov.

Menim, da nas multikulturnost lahko samo bogati, nam širi obzorja in nam pomaga razumeti druge kulture, običaje in navade. Zato sem za in jo bom vedno podpirala. Živimo v modernem svetu, svetu sprememb. Multikulturnost nas spremlja že na vsakem koraku našega življenja.

ŽAN POTOČNIK:

»Sprva smo vsi bili previdni in zadržani, a zdaj se vse lepo odvija .«

Navaditi smo se morali drug na drugega. Navajanje je bilo na začetku dokaj neprijetno tako za nas kot za nove dijake, saj smo bili vsi previdni in malce zadržani, nismo vedeli kako pristopiti drug do drugega. Potem pa smo skupen jezik našli s šolsko svetovalno službo, vodstvom šole, pedagoškim zborom ter s predstavniki dijaške skupnosti, ki so svojim sošolcem prenesli informacijo o novih dijakih in o tem, kako jih sprejeti. Zdaj lahko mirne vesti zapišem, da smo »odprta« in multikulturna srednja šola.

Kot podpredsednik dijaške skupnosti GSŠRM vsakodnevno komuniciram z dijaki, tudi s tistimi, ki so prišli iz drugih držav in kultur. Obiščejo me predvsem z željo po pomoči in pogovoru. Tudi kadar se ne počutijo sprejete, pristopijo do mene in nato skupaj s šolsko psihologinjo iščemo rešitve. Drugače pa lahko rečem, da se pri nas počutijo sprejete in enakovredne sovrstnikom. Multikulturnost nam navsezadnje prinese tudi novo znanje in izkušnje, saj si z dijaki z drugih območij izmenjamo marsikatera mnenja in posebnosti kultur. Zdi se mi, da se multikulturnost zadnje čase le še krepi in še bolj krepi, zato bomo morali kot posamezniki biti bolj odprti in pripravljeni na komunikacijo prav z vsemi, ki se bodo tako ali drugače znašli na naši šoli.