O kakovostnem pouku, ki to več ni; in o ministrstvu, ki si zakriva oči

O problematiki jezikovne politike v osnovni šoli

Danes začenjam kot mama. Zakaj? Ker upam, da me bo kdo slišal. Učiteljev že dolgo nihče več ne sliši, niti jih ne posluša. MIZŠ je v šolskem letu 2014/2015 v sistem devetletke vpeljalo neobvezne izbirne predmete. Moja takratna četrtošolka je izbrala nemščino in bila navdušena. Tudi letos ima nemščino, in sicer se jo uči v kombinaciji s četrtošolci, zato je navdušena malo manj, ker se ji zdi tempo prepočasen. Pred dnevi mi je bilo na roditeljskem sestanku povedano, da se bo v šolskem letu 2016/2017 najverjetneje učila nemščino v kombinaciji s 4., 5. in 6. razredom. Glede na število otrok v 2. triadi njena šola ne sme oblikovati samostojnih skupin, zna pa biti v skupini blizu 28 učencev.

Učiteljica bo tako naslednje leto poučevala nemščino na treh nivojih – četrtošolci ne bodo znali nič, petošolci bodo imeli za sabo 70 ur nemščine, šestošolci pa 140. Zaradi organizacije pouka in kombinacije bo ta skupina približno 28 otrok imela pouk 6. ali 7. uro, ker drugače zaradi prenatrpanosti programa devetletke ne gre. Si predstavljate pouk tujega jezika po rednem pouku okrog 14. ure, skupino 28 učencev od 10. do 12. leta in s tremi nivoji znanja, po možnosti še z učenci, ki imajo dodatno strokovno pomoč ali učne težave ali so nadarjeni (za vse te učence so zakonsko zahtevane dodatne prilagoditve pouka) in brez delovnega zvezka ter učbenika, kar je pogosta praksa poučevanja neobveznih izbirnih predmetov?!

Zdaj pa prehajam v vlogo učiteljice – jaz si ga ne predstavljam! Prepričana sem, da še ob tako strokovno usposobljenem in izkušenem kadru ne more iti za kakovosten pouk, sploh pa ne pri učenju jezika! Preden bo učiteljica opravila birokratske zadeve (prisotnost, vpis v dnevnik), umirila, motivirala razred, napovedala učno snov, razložila potek dela in ga razdelila, bo minilo 15 ali 20 minut. Potem se bo verjetno posvetila skupini, ki šele začenja z nemščino, drugi dve skupini pa bo zaposlila. Ne pripisujte krivde učiteljici in njeni avtoriteti, če se bodo, denimo, petošolci ob 14. uri začeli pogovarjati, kako bodo po nemščini šli igrat nogomet. Otroci so po rednem pouku utrujeni, marsikdo je pri neobveznem izbirnem predmetu zaradi staršev in splošnega prepričanja o pomenu tujih jezikov. Zato pri pouku potrebuje celega učitelja, ki prepozna, kdaj otroku odteka pozornost in ga zna priklicati nazaj …/…/.

Sami smo se odločili, da kljub otrokovi želji po nadaljevanju in podpori obeh staršev na takšno kombinacijo pouka v naslednjem šolskem letu ne moremo pristati – in nihče od staršev ne bi smel! Vem, našel se bo kdo, ki bo rekel, da bi se morali upreti predvsem učitelji. Večina učiteljev se ne bo uprla, ker jim je že uspelo, da so nas v slovenski javnosti prikazali kot lenuhe, zdaj pa se bojijo da nas bodo še kot nestrokovnjake. Zato pozivam starše, da bojkotiramo takšen pouk, kajti s politiko slovenske osnovne šole je tako kot z jedilniki lokalne menze. Dokler te jedilnike samo berete na papirju, zvenijo celo zelo lepo, ko pa v tej isti menzi vsak dan jeste, lahko dobite tudi čir na želodcu. Jezikovna politika se krasno bere v zakonih in pravilnikih MIZŠ, v praksi pa je izgubila kompas. V 3. triadi se neobveznim izbirnim predmetom pridružijo še obvezni izbirni. Če še ne veste – teoretično tako v 7. razredu lahko obstajata dve različni nemščini, torej obvezna (ki začenja pouk nemščine od začetka) in neobvezna (ki nadaljuje pouk iz 2. triade).

Kako bo s prehodom otroka, ki se je v 2. triadi učil neobvezno nemščino, če neobvezne nemščine šola v zadnji triadi ne bo ponudila, ker že vrsto let ponuja samo obvezno, ne ve nihče. /…/ Devetletka se utaplja v takšnih zgodbah in po dobrem letu in pol nove vlade ter že tretji ministrici za šolstvo je skrajni čas za rešitev. Učitelji in ravnatelji že vrsto let opozarjamo: na prenatrpanost in neživljenjskost učnih načrtov, ki ne potrebujejo samo prenove, ampak bi nekatere bilo treba napisati na novo; na problematiko koncepta dela z učenci z učnimi težavami, koncepta dela z nadarjenimi, razkorak med učnimi načrti, učbeniki in nacionalnim preverjanjem znanja (NPZ), na problematiko učbeniške politike, potrjevanja preštevilnih in tudi nekakovostnih učbenikov, obveznih izbirnih predmetov, neobveznih izbirnih predmetov, dodatne strokovne pomoči (DSP), interesnih dejavnosti, ki jih je devetletka s svojim programom praktično izrinila iz urnika … /…/

Če ste pozorno prebrali, kar sem zapisala, vidite, da devetletka kliče, ne kliče – kriči po odpravi sistemskih napak.

Učitelji nismo proti merjenju kakovosti, kot se nas bo verjetno skušalo prikazati. Smo pa odločno proti merjenju kakovosti obstoječega stanja!

Se v Sloveniji res ne da spremeniti nobenega sistema, čeprav so napake očitne in obstaja interes tako med starši, učitelji, ravnatelji in stroko?

Se je res že toliko prisklednikov prisesalo na šolski sistem, da so ga s svojimi lobiji dejansko ugrabili in ga je zato nemogoče spremeniti?

Napake se bodo še enkrat pometle pod preprogo, ki bo po vsej verjetnosti perzijska. Smeti pod njo pa so vse večje … in počasi začenjajo zaudarjati.

BOJANA POTOČNIK, mama in učiteljica