Atestirana igrala in otroci – mumije

Uvodnik

Strokovnjaki z raznih inštitutov, tako imenovani certificirani nadzorniki otroških igral, so v 21. tisočletju videti kot vitezi v bleščečem oklepu, ki skrbijo za naše otroke, da so pri igri končno varni. Vsa igrala morajo biti namreč testirana po evropskih standardih. Proizvajalec igral mora za vsako igralo pri akreditiranem organu pridobiti certifikat skladnosti igralne opreme, tega pa mora, seveda, plačati. Igrala so posledično še dražja, kot bi bila sicer.

A to ni bilo dovolj – vse izključno za varnost otrok, kot beremo v člankih, seveda. Nekdo je izumil še varnostno podlogo in izum dobro promoviral ter bil na pravem mestu ob pravem času. Visoko izobraženi posamezniki so tako v skupno najboljše enoglasno sklenili, da travnata površina, ki je bila na tisoče let edina podlaga vsem otrokom pri igri na prostem, v zadnjem stoletju kar nenadoma ni več dovolj varna ob padcih otrok z igral in mora biti zato pod igrala položena varnostna podloga, ki, verjeli ali ne, stane toliko kot celo igralo.

Tako lahko dandanes starši brezskrbno spustijo svoje otroke na povsem varna, certificirana in, ne pozabimo, mehko podložena igrala .../.../.

Pri vsem tem je treba izpostaviti še dejstvo, da odtlej tudi odvetniki v svojih pisarnah najbrž pogosteje zdolgočaseno grizejo konice svinčnikov zaradi pomanjkanja tožb poprej premalo zaščitenih in posledično pogosteje polomljenih, ali še huje, popraskanih otrok.

Hja, žalostna novica za vsa drevesa, ki samevajo v okolici igrišč in okrog katerih so prej skakali nadebudni otroci, željni igre in sprostitve. Ker na deblih ni pritrjenih tablic in nalepk, da sta dve jablani, sliva in tri smreke na vzhodni strani otroškega igrišča atestirani, po teh drevesih absolutno ni varno plezati in se to močno odsvetuje. Še povečano nevarnost predstavlja travnata površina pod omenjenimi drevesi, saj sodeč po sprejetju uredbe o nujnosti zaščite tal pod igrali ta nikoli ne more ublažiti padcev tako dobro kot ustrezna varnostna podloga.

In vsi, ki smo otroštvo preživljali ob koncu prejšnjega tisočletja (zveni svetlobna leta daleč, kajne), smo lahko resnično vsak dan znova hvaležni, da smo sploh še živi, mobilni in nismo zaostali ter lahko opravljamo svoje delo, saj smo v svojem otroštvu pri igri na prostem živeli v resnično nevarnih časih brez zaščite tehničnih zahtev evropskega standarda. Verjetno bi lahko glede na zdajšnje razmere v naši deželi stekla obsežnejša razprava o omenjeni zaostalosti ... A ne oddaljujmo se od bistva pisanja.

Še dodatno pomirja to, da lahko danes starši v mnogih časopisih, revijah in knjigah preberejo tudi neskončno mnogo nasvetov, kako naj se njihov otrok igra in obnaša v igri z drugimi otroki ter na igralih, ne da bi se ob tem poškodoval. Poučen otrok torej lahko po vsem napisanem povsem brezskrbno preživlja prosti čas na igralih, raziskuje, razvija svoje gibalne in socialne veščine, samostojnost ter pridobiva samozavest. Pomirjeni starši, ki so pred tem preučili vse tablice, nalepke, tabele in grafe o ustreznosti in pregledih igral, pa lahko na klopci ob igralih uživajo v novih vročih razpravah o neprimernih barvah perila, ki se suši na sosedinem balkonu, in kljub vsem prebranim priročnikom tačas ne opazijo, da njihov otrok že pet minut visi z igrala obrnjen z glavo navzdol (če predvidevamo, da tega po standardih za uporabo dotičnega igrala naj ne bi počel) in pri tem, seveda, neizmerno uživa. /.../

Pa naj še kdo reče, da nismo – zahvaljujoč zakonskim določilom o standardih varnosti, ki so jih napisali in sprejeli tisti odgovorni odrasli, ki v svojem otroštvu pri igri zagotovo še niso poznali varnostnih podlog tal in so njihove padce blažili le trava in zemlja – mnogo varnejši in srečnejši.

SUZANA REBEC