128 učencev v učilnici

Kitajska izkušnja

Ob 6.00 nas je na šolskem kampusu vsak dan zbudila glasba, ta je bila po navadi kitajska klasična. Za dijake in zaposlene je to pomenilo začetek delovnega dne. Ob 6.30 se je v učilnicah že začelo jutranje učenje, ki je potekalo v tišini do 8.00. Sledil je 20-minutni odmor za zajtrk. Dopoldne smo nato opravili pet šolskih ur učenja, ki se je končalo opoldne.

Obvezen riž za kosilo na plastičnem krožniku, podobnem frizbiju, zelenjavne priloge, včasih tudi meso. Počitek.

Ob 14.00 je po kampusu zopet zadonela glasba, ki je naznanjala začetek popoldanskega dela pouka. Naloga dežurnih učencev je bila pobirati smeti po šolskem okolišu. Prva popoldanska ura se je začela ob 14.15, pouk je trajal do 17.20. Izbor jedi za večerjo je bil podoben tistim za kosilo. Ne, ni še konec dneva. Učenje se je nadaljevalo spet po 19. uri. /…/

Sram me je bilo

Velikokrat me je bilo v dno duše sram, ko me je v polsnu in s toplo odejo pokritega prebudila glasba, ki je ob 21.45 naznanila konec pouka. Sedem tisoč dijakov in 350 učiteljev je sklenilo z učnimi obveznostmi tistega dne in se odpravilo spat. Vsak dan.

Dijaki in zaposleni na šoli Duchang nmb. 3 middle school (Jianxi provinca) so lahko samo dvakrat na mesec odšli domov. V petek popoldan po pouku so jih na šolskem dvorišču počakali avtobusi, ki so jih v nedeljo dopoldan spet pripeljali nazaj.

Moja naloga je bila izboljšati angleško govorno izreko dijakov in jih pripraviti na govorni del mature. Poučeval sem štiri šolske ure na dan, delavnik je potekal od ponedeljka do petka. Neuk, kot sem sprva bil, sem učence, ki so med mojimi urami zadremali, zbudil in jih ''z evropskimi vzgojnimi prijemi'' opomnil na njihovo nespoštljivo obnašanje (spanje). Nezaslišano! Utrujeni dijaki so poglede usmerjali v tla, nekateri so se opravičili. Ko sem dobro spoznal njihov dnevni šolski ustroj, dremajočih dijakov nisem več zbujal. /…/

Disciplina, delo, železna vzgoja

Poučeval sem 21 oddelkov. V najštevilčnejšemu je bilo 128 dijakov, v najmanjšem (le) 58. Poznati vsaj večino po imenu – to je bila znanstvena fantastika. Disciplina. Delo. Železna vzgoja. Ko je učitelj prišel v razred in stopil na dvignjen podest, so dijaki vstali in zapeli domoljubno pesem. Adijo, individualni pristop in podobni ''učni prijemi''. Delo je temeljilo na mehanskemu, skupinskemu in glasnemu ponavljanju snovi. /…/

Dijaki so za vsak predmet dobili učbenik in delovni zvezek (brez fotografij), ki so ga predelali v treh mesecih. Na leto so zamenjali štiri komplete učbenikov.

Po treh mesecih so en teden samo pisali teste in ocenjevali znanje pri vseh predmetih. To je bil najstresnejši teden za dijake in učitelje. Nekateri učitelji so morali popraviti tudi več kot tisoč (!) testov v nekaj dnevih. Če je učitelj prišel v razred po zvonjenju, je bil denarno kaznovan s 100 juani (to je 14 evrov). V kotu vsakega razreda je bila kamera, s katero so nadzorovali točnost/prisotnost učitelja. Šola je imela zaposlenega tudi neodvisnega inšpektorja, ki je vsako šolsko uro šel od razreda do razreda in osebno preverjal učiteljevo prisotnost, tako da se mu je učitelj podpisal v zbirnik prisotnosti.

Najtrše za razrednike

Razredniki so bili delovno in finančno najbolj obremenjeni. Če so bili dijaki učno slabi pri, denimo, matematiki, je šola denarno kaznovala učitelja matematike in razrednika. Podobno je veljalo za vse predmetne učitelje in zraven še za razrednika.

Dijaki so živeli v dijaških domovih, sami so skrbeli zase. V sobi so imeli po dva pograda, mizo in luč. Radiatorjev in interneta ni bilo. Pozimi sem poučeval v bundi, kapi in z rokavicami. Da ne omenjam učencev, ki so sedeli v mrzlih učilnicah cele dneve …

***

Danes sem slovenskim učencem dal domačo nalogo, da starše močno objamejo in se jim zahvalijo. »Zakaj? Saj ni nobenega praznika danes,« se je glasil odgovor. 

BOŠTJAN HRIBAR