Z uro nad delavce
Rutarjeva lekcija
Delovni čas je izjemno pomemben za vsakega delavca in za vsakega lastnika kapitala. Naj ob tem še enkrat poudarim: kapital ni sinonim za denar ali premoženje. Kapital je natanko to, kar je rekel Marx: skupek vsega tistega, kar omogoča lastnikom kapitala, da uravnavajo svet dela na natanko določen način. Prav zato uravnavajo tudi vedenje delavcev in medsebojne odnose.
Že davno je izšla zanimiva knjižica, ki nam pomaga razumeti zapisano: Pierre Jalée (1974), L'exploitation capitaliste. Zares jo je vredno prebrati.
Knjižica je napisana tako, da tudi stara mama razume…/…/. Za trenutne potrebe je pomembna zlasti tale ugotovitev: lastnik kapitala je zelo zainteresiran, da delavec ne zapravi niti trenutka časa zase in da porabi vsega za delo. Preprosto rečeno: delavec nima pravice do lenobe, nima pravice, da ne dela ves čas, ko je na delovnem mestu.
Povsem logično je, da je lastnik kapitala zainteresiran za absolutni nadzor nad delavcem. Na primer s kamerami in z merjenjem časa, ko dela in ko ne dela.
/…/ Način proizvodnje dobrin in storitev je v kapitalizmu neposredno povezan z nadzorovanjem delavcev – načina, kaj delajo s produkcijskimi sredstvi in kako – ter njihovih medsebojnih odnosov. Pomembno je tudi spoznanje, da delavec nima v lasti ničesar razen samega sebe. Torej ne nadzoruje ničesar razen sebe. Danes je zato zelo priljubljeno tako imenovano delo na sebi. Delavci morajo nenehno delati na sebi, da bi bili čim bolj produktivni na delovnih mestih, kjer so nadzorovani.
Torej nadzorujejo sebe, da bi bili čim bolj nadzorovani.
Na tej točki vstopi v zgodbo ura, s katero, kot je znano, merimo čas. Ta je zelo pomemben, kot rečeno, zato se morajo delavci, denimo učitelji, vsak dan vsaj dvakrat znajti pred uro in vanjo potisniti kartico. Ura natančno zabeleži, koliko časa so na delovnem mestu. To pa še ne pomeni, da tudi produktivno delajo.
Delavci niso neumni, poleg tega pa so racionalna človeška bitja. In vedo, da je za najbolj produktivno delo bistvena notranja motivacija. Proizvodnja dobrin in storitev je namreč skoz in skoz socialna, družbena dejavnost. Nihče ne proizvaja v absolutni osami svoje delovne sobice. Ko torej nadzorujejo enega človeka, nadzorujejo vse.
A zakaj je nadzor z urami potemtakem sploh potreben? Odgovor je na dlani: zaradi nezaupanja in zaradi posebne vednosti.
Prvič. V kapitalizmu vladajo med ljudmi odtujeni odnosi. Ljudje so namreč kakor atomi. Vsak je zase. Kapitalizem spodbuja egoizem, egocentričnost, tekmovalnost med atomi, odtujene medsebojne odnose. Odtujene ljudi je namreč najlaže nadzorovati in izkoriščati.
Drugič. Kapitalisti morda vsaj intuitivno vedo, da delavci ne bodo dolgo prenašali izkoriščanja. Vedo, da se lahko tudi razjezijo in udarijo kako stavko. Tega se v resnici bojijo, kajti v kapitalizmu je čas tudi denar. Tega hočejo imeti čim več, zato se krog sklene: ljudje morajo nenehno delati, nad njimi pa mora viseti tudi grožnja z odpuščanjem.
Ker je delo nujno socialna oziroma družbena zadeva, je med lastniki kapitala oziroma te družbene zadeve in delavci lahko zgolj nasprotje ali konflikt. Poudarimo: zgolj peščica lastnikov kapitala nadzoruje celotno družbeno dogajanje oziroma proizvodnjo dobrin in storitev. Tega torej ne nadzorujejo niti delavci niti družba kot celota. Ne nadzoruje ga niti država. Nadzoruje ga peščica posameznikov.
/…/
Naj povem še enkrat: družbene proizvodnje dobrin in storitev ne nadzoruje družba, temveč jo nadzoruje nekaj lastnikov kapitala.
Ure, ki so jim podrejeni tudi učitelji kot delavci, so torej le del blaznega sistema nadzora nad delavci, ki se ne smejo upirati lastnikom kapitala, čeprav jih ti nenehno izkoriščajo.
V normalnem svetu so ljudje kot psihološka bitja sposobni in zmožni za produktivno, kreativno delo brez vsakega nadzora nad seboj – ker se nadzorujejo sami od sebe. A če jim ne zaupamo, in v kapitalizmu je nezaupanje do delavcev že inherentno, moramo vpeljati zunanji nadzor, s katerim pa izgubimo natanko pristne medsebojne odnose, zaupanje, spoštovanje in motivacijo. Ljudje, ki so nadzorovani, namreč dokazano niso tako učinkoviti kot ljudje, ki so notranje motivirani za delo, za katerega vedo, da bodo dobili tudi pošteno plačilo, če ga bodo opravili tako, kot je treba.
Namesto skupnega nadzora nad proizvodnjo dobrin imamo tako privatni nadzor pripadnikov elite, ki pospravijo v svoje žepe še presežno vrednost oziroma profite. In prav te dni lahko beremo, kakšne gigantske vsote tako nagrabljenega denarja potem sramotno in nemoralno skrivajo po tropskih rajih ali davčnih oazah, da se ognejo temu, kar sicer velja za vse druge ljudi – plačevanju davkov.
Dr. DUŠAN RUTAR
