Vključevanje otrok priseljencev in beguncev se v Sloveniji že dogaja
Aktualni komentar
Otroci priseljenci in begunci ne bodo začeli prihajati v Slovenijo jutri. Z nami so že leta, desetletja. Mnoge šole v Slovenije že dolgo iščejo poti, kako uspešneje in prijazneje vključevati otroke priseljence, manj šol pa je do zdaj vključevalo otroke begunce.
Toda ni se treba zazreti daleč v zgodovino: otroke begunce smo vključevali v devetdesetih letih 20. stoletja. Če pogledamo še malo nazaj, so bili med begunci slovenski otroci. Po drugi svetovni vojni v avstrijskih taboriščih, med drugo svetovno vojno v avstrijskih, nemških delovnih taboriščih in po domovih v Bosni in Hercegovini, Srbiji, na Hrvaškem. Nihče ne ve, kdaj pridemo spet na vrsto. Vemo pa, da si starši, ki jim uspe pribežati iz vojne, posiljevanja, požiganja in pobijanja, želijo poslati svoje otroke v šolo, da bi jim omogočili boljši jutri, medtem ko se sami trudijo najti zaposlitev, da bi lahko preživeli družino. Vemo tudi to, da smo Slovenci pogosto bili, in še vedno smo, ekonomski migranti.
V Sloveniji, ki je že zdaj večjezična, večkulturna, večetnična in večverska država, tako kot vsaka druga, si za vključevanje otrok priseljencev prizadeva že veliko vrtcev, osnovnih in srednjih šol, ljudskih univerz, družinskih in mladinskih centrov ter društev. /…/.
Šole iščejo različne poti, z izmenjavo zgledov dobre prakse so vsako leto boljše, njihov sistem vključevanja je vsako leto kakovostnejši in bolj medkulturen. Aktivirale so se šole, učitelji in učiteljice so iskali rešitve na drugih šolah, v drugih državah, študirali so literaturo, razvijali nove oblike podpore. Napisano in izdano je bilo učno gradivo za poučevanje slovenščine kot drugega jezika, Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik je ponudil usposabljanje. Iskale so se različne poti za poučevanje slovenščine kot drugega jezika: od ene ure na teden ob dveh ali treh popoldan do učenja med poukom ali preduro + uvajalnica z nadaljevalnico (Osnovna šola Livada Ljubljana, Osnovna šola Koper), kar pomeni enotedenska dobrodošlica konec avgusta, ki ji sledi dveletna sistemska podpora, skladno z možnostjo dveletnega prilagojenega ocenjevanja od leta 2009. Na Osnovni šoli Idrija organizirajo za starše enkrat na teden srečanja, na katerih jim nudijo podporo pri učenju jezika in pri vključevanju v družbo, posledično pa se starši počutijo na šoli varno in dobrodošlo ter s šolo tesneje in še bolj kakovostno sodelujejo. Šole so se začele povezovati z ljudskimi univerzami, ki lahko staršem ponudijo nadaljnje izobraževanje in/ali tečaje slovenščine. Šole se povezujejo s splošnimi knjižnicami, ki organizirajo večjezične in medkulturne prireditve (Knjižnica Izola, Knjižnica Piran) ali nabavljajo gradivo v maternih jezikih svojih prebivalcev (Knjižnica Kamnik) ali se aktivno odzivajo na dogodke v svojem okolju (Knjižnica Kranj). Šole sodelujejo z društvi in mladinskimi centri, ki lahko otrokom ponudijo podporo pri domačih nalogah, učenju jezika okolja, pridobivanju prijateljev, kakovostnem preživljanju prostega časa, denimo Mladinski in družinski center Cerklje na Gorenjskem ali Društvo za razvijanje prostovoljne dejavnosti Novo mesto. Šole in vrtci sodelujejo s starši priseljenci, ko prirejajo medkulturne šolske učne ure ali medkulturne prireditve, o katerih potem poročajo v časopisih ali po radiu.
Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport je leta 2007 naredilo analizo in pozneje financiralo nekajletne projekte, v katere je bilo zajeto vedno več šol in projektno zaposlenih nekaj mobilnih učiteljev; zadnji projekt je bil Razvijamo medkulturnost kot novo obliko sobivanja. Menim, da bi bila učinkovita rešitev sistemska, ne projektna: torej redna zaposlitev (mobilnih) učiteljev, usposobljenih za vključevanje otrok priseljencev, in razvoj medkulturne zmožnosti pri vseh prebivalcih. Zavod za šolstvo Republike Slovenije je pripravil Smernice za vključevanje otrok priseljencev /…/. Leta 2013 je bila napisana doktorska disertacija, v kateri je predstavljen model medkulturne vzgoje in izobraževanja. V Sloveniji imamo razvitega že kar nekaj učnega gradiva za razvoj medkulturne zmožnosti vseh nas, nekaj smo ga razvili tudi na ZRC SAZU, na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije …/…/.
Mnogi učitelji izražajo potrebo po nadaljnjem usposabljanju na področju vključevanja otrok priseljencev. Pomembno je, da vemo, da nas je veliko, ki se trudimo, le premalo se nas sliši. Del poti smo že prehodili, a veliko se še moramo (na)učiti. Tudi sprejemati ljudi in jim biti v podporo – da bodo nekega dne z vsemi svojimi potenciali in z znanjem, ki so ga prinesli s seboj, če ga bodo lahko razvijali, soustvarjali našo družbo in pripomogli k njenemu razvoju.
Dr. MARIJANCA AJŠA VIŽINTIN
