Poskušajmo videti svet takšen, kot je
Uvodnik
Učitelj je imel v družbi zmeraj pomembno vlogo, ima jo tudi zdaj in zmeraj jo bo imel. Ta vloga se zaradi hitrih družbenih sprememb čedalje bolj krepi. Na vzhodu rečejo učitelju guru in do njega ima večina zelo spoštljiv odnos. Ta spoštljivost ni sama po sebi umevna, predvsem pa ni odvisna od drugih ljudi; preprosto je zaradi tega, ker učitelji cenijo sami sebe, so bolj ozaveščeni, imajo boljšo samopodobo, pripravljeni so na spremembe. Upam si trditi, da so evolucijsko gledano na višji stopnji zavesti; še posebej zato, ker opravljajo poklic, za katerega so poklicani.
/…/ Veliko razmišljam o tem, zakaj v naši družbi veliko učiteljev dojema sebe, kot da so žrtve šolskega sistema in družbe, ki da jih preveč obremenjuje, za to pa niso dovolj plačani. In zaradi tega trpijo, dokler ne izgorijo v preobremenjenosti (o tem v eni prihodnjih številk Šolskih razgledov). Ko jih poslušam, mnogi izgubljajo smisel življenja, kar je za družbo kot celoto najhuje. Posledično se ta pesimizem – zlasti zdaj, ko velik del vzgoje namesto staršev prevzemajo učitelji – prenaša na otroke.
Sam izhajam iz tega, da je smisel življenja razvoj – evolucija naše duše skozi pridobivanje izkušenj. Gre za izkušnje tako skozi več življenj kot tudi skoti to, ki ga živimo zdaj. Situacije, dogodke in vse ljudi, s katerimi se srečujemo, smo si priklicali sami; kaj bomo naredili z njimi, se sami odločamo. Tudi poklic smo si sami priklicali v življenje. Govorimo o poklicanosti – ali smo res poklicani za vlogo učitelja? Sprejemamo to vlogo ali pa smo v tem poklicu zaradi tega, ker ni bilo druge možnosti, ker je to družinska tradicija, ker so nas nagovorili starši, so nas v to usmerili v šoli ali pač kako drugače? Če sprejmemo svojo učiteljsko službo kot poklicanost, potem je vse lažje, vidimo smisel v vsem, tudi v zdajšnjih težkih okoliščinah v družbi. Sicer pa se dobesedno borimo za osnovno preživetje ali pa vidimo svojo situacijo na videz nerešljivo, kakor da se nam je življenjski smisel izmuznil.
/…/
Predlagam, da poskušajmo videti svet takšen, kot je! Smisel življenja ni le projekcija trenutnih želja, hotenj, temveč tudi impulz iz tistega dela nas samih, ki je večen, absoluten, božanski in ne more biti prizadet. Tukaj ločimo duhovno razsežnost, ki govori o »višjih potrebah« človeškega bitja, od psihofizične razsežnosti, ki predstavlja naš zemeljski del in govori o »nižjih potrebah«. Slednje pomenijo preživetje in ustvarjanje materialnih pogojev za udobno življenje. Spraševanje o smislu življenja je odraz duhovnega, je neka višja potreba, ki nas vodi v smer posameznih vrednot. Te pa moramo tudi občutiti, te ne morejo izvirati le iz priučenega. Kot terapevt predlagam tistim, ki imajo občutek, da ne dobijo dovolj za svoje delo, da se nehajo nenehno spraševati, kaj lahko dobijo od partnerja, otrok, družbe, planeta, Vesolja, Božanskega itd., pač pa naj se raje vprašajo, kaj lahko dajo. Dajanje ima neskončno veliko oblik, od materialnih dobrin do znanja, ljubezni, dobrih misli … in je količinsko neomejeno. Dajanje je včasih sposobnost preseganja zemeljskega; takrat, ko se posvetimo nečemu zunaj sebe, smo blizu absolutnega, Božanskega. In vendar je to nasledek zavestnih procesov, ki so vezani na človekovo svobodo. Svobodo pa si priborimo s kultiviranjem našega odnosa do okolja, do dela, ki ga opravljamo. Zaradi tega nas razmere, v katere smo se rodili ali smo si jih ustvarili, ne določajo popolno. Svoboda je torej v tem, da smo sposobni prevzeti odgovornost za svoja dejanja. To spoznanje nam pomaga pri preseganju lastnih omejitev, strahov, tesnobe. Dobimo moč, da se spoprimemo z lastno situacijo in jo, ko prevzamemo odgovornost in smo pripravljeni na spremembe, tudi zmoremo zapustiti. S spremembo odnosa do vsega obstoječega in s prevzemanjem pobude ter odgovornosti dosežemo spremembo sebe, posledično pa tudi okolja. Tako imamo možnost spoznati in izraziti lastne, do tedaj skrite potenciale.
Edino s spremembo sebe lahko menjamo svet, v katerem živimo. Zavedati se moramo ne le svojih pričakovanj od življenja, temveč tudi tega, da življenje od nas nekaj pričakuje. Zato se mu predajmo – spoprimimo se z usodo …/…/.. Na koncu bo ostalo še samo to, kar smo dali sebi in življenju.
MARJAN OGOREVC
