Kako mravlja vidi človeka

Razmišjanje

Razen enkrat še nikoli v življenju nisem ničesar nikomur zavidal, celo tajkunom ne; vsakdo pač po svoje »boga moli«. Tisti »enkrat« pa sem doživel na plaži Waikiki v Honoluluju, kjer sem na univerzi predaval. Mimo mene sta švignila fant in dekle z desko na hrbtu. Ujel sem še besede »Mele Kalikimaha«, in vedel sem, da sta Havajca, čeprav so pravi Havajci na današnjih Havajih skoraj tako redki kot beli medvedi na Arktiki. Pogledal sem na morje in videl deskarje, ki so se »peljali« na valovih in švigali sem ter tja. In zavidal sem jim.

Čeprav sem na Havajih preživel več kot tri leta, se nikoli nisem odločil jahati na valovih. Ker nisem bil več rosno mlad, so mi profesorji to odsvetovali, poleg tega deskanje ni tako nedolžno. Val te lahko pritisne ob dno in če je tam skala, ne odneseš cele kože. Poškodbe med havajskimi deskarji niso ravno redke.

O havajskem paradižu

Pač pa sem se lotil podobnih deskarskih variant. Na Havajih razlikujejo surfanje, to je deskanje na valovih, boogy, deskanje v vetru, in body surfing, telesno deskanje. Boogy pomeni deskanje na kratki, široki deski v ležečem ali polležečem položaju, pri telesnem deskanju pa svoje telo stegneš in se napneš, da postaneš podoben deski. Telesno deskanje sem kmalu obvladal, tudi pri boogyju nisem naletel na nepremagljive ovire, deskanja v vetru pa se rajši nisem lotil. Najrajši sem ležal v mivki in opazoval deskarje …/…/.

Havajske plaže so čiste kot solza, morje je toplo, a ne pretoplo. Deskarji zdržijo v njem več ur. Na severnih plažah Oahuja so valovi nekaj metrov visoki in deskanje je vse prej kot lahko. Valovi naredijo lok in le malokdo pride iz njega v stoječi legi.

Zato sem bil nadvse presenečen, ko mi je prijatelj poslal po emailu nove fotografije havajskih plaž. Bile so onesnažene, na površini so se zadrževale rjave zaplate, po vodi pa so plavali vse mogoči olupki, fekalije, kokosovi orehi, veje in podobne smeti. Na obali so bile table z napisom: Morje onesnaženo, kopanje prepovedano. Slavnih plaž Waikiki, Hanauma bay, Nanakuli bay in Waiameia beach na slikah nisem prepoznal. Kot da bi prišel v drug in drugačen svet.

»Ta je pa dobra!« sem si mislil, »civilizacija je prišla tudi sem in zasedla zadnji košček paradiža. Kam plovemo?«

Vrnitev nekdanjega sveta ali propad civilizacije?

V svojih knjigah Človek in ekološka kriza (monografija) ter Kataklizma (roman) opisujem svet po ekološkem propadu. Čeprav ekološke krize prej nisem jemal resno, sem se nad gradivom, ki sem ga zbral v knjigah, revijah in na medmrežju resno zamislil. Moj vnuk Aleksander je star pet let. Kakšna prihodnost ga čaka? Prihodnost havajskih plaž ali kaj hujšega? Le kako bodo živeli naši zanamci brez elektrike, mobijev, supermarketov, avtomobilov, športnih aren ipd.? Ali je takšno življenje sploh še mogoče? Ali se lahko vrnemo v preteklost?

Ko sem bil otrok, je bilo življenje čisto drugačno. /…/ V Suhi krajini, od koder izhaja moj rod, so bila tla v mnogih hišah iz steptane gline. Vodo (deževnico) smo zajemali v vodnjakih, kar pa je nas, otroke, veselilo. Svetile so nam sveče in petrolejke in strehe je pokrivala slama. Fantje smo se valjali po bregu navzdol, da smo videli dekletom pod krilo. Danes je vse drugače. Tla v hišah so lesena in pokrita z debelimi preprogami, voda nam teče iz pipe, svetijo nam električne svetilke in strehe pokrivajo gerard plošče. Dekleta se slečejo sama. Ali se nekdanji svet še lahko vrne? Prepričan sem, da se ne more, lahko pa propade naša civilizacija. V svojih knjigah se sprašujem, zakaj ljudje ne vidijo te nevarnosti, ki je mnogo resnejša, kot menijo.

Žuželčja psihoanaliza

Ondan me je vnuk med sprehodom vprašal: »Ata, ali mravlje vidijo človeka?« Vprašanje me je presenetilo. Čeprav sem v mladosti položil izpit iz živalske psihologije, mu sprva nisem znal odgovoriti. Potem sem previdno dejal: »Mislim, da ne, ker imajo oči prenizko nad površino.« A vnuk je nadaljeval: »Kaj pa če bi se povzpele po travi navzgor? Bi nas videle?« Odgovoril sem: »Tudi če bi nas videle, ne bi vedele, kdo smo. Najbrž vidijo samo najin obris, zanje smo pošasti, nekdaj ogromnega in nevarnega, ker jih že v naslednjem koraku lahko brez sledu zmaličiva.« Vnuk pa je dejal: »Ne vidijo nas zaradi strahu, ali ne? Preveč se nas bojijo, zato nas rajši ne gledajo.« Tako je moj petletni vnuk Aleksander odkril žuželčjo psihoanalizo.

Borba za čisto okolje pa se nadaljuje. Če bo propadla, bo pokopala tudi našo civilizacijo, ki se še vedno zdi večna. V svoji knjigi Zadnji odpor opisujem znanstvenika z mobijem v rokah, ki pa v divjini ni sposoben prižgati ognja. Šele po kakih sto poskusih drgnjenja lesa se je prikazal dim. Domnevam, da bo zlomu okolja sledila nova civilizacija, ki bo mešanica prihodnjih in preteklih stoletjih (kresala in mobitela). Morda tisočletjih – saj neandertalec je znal prižgati ogenj z naravnimi viri, ali ne?

Narava vrača udarec

V knjigi Človek in ekološka kriza opisujem načine preprečevanja tega, kar nas lahko zadane. 21 Al Gorovim priporočilom dodajam še 37 svojih. Naravo ohranjamo tudi s »palico in korenčkom (ki pa se manj uporablja)«, torej s kaznovanjem in nagrajevanjem. Toda vsi ti ukrepi so samo delni in začasni ter brez trajnostnega učinka. Okolje moramo varovati kot celoto, izpad enega samega člena (npr. poboj čebel) ohromi vsa naša prizadevanja.

Kaznovanje voznikov zaradi nepravilne vožnje je učinkovalo le krajši čas. Potem pa se vozniki navadijo kazni in spet pospešijo svoje jeklene konjičke. Podoben učinek imajo drugi ukrepi, denimo kazni zaradi smetenja ulic, zaradi uporabljanja plastičnih vrečk, zaradi streljanja s petardami … Ti ukrepi so kratkotrajni, ker ne prizadenejo zgornjega socialnega razreda, uničuje pa jih tudi inflacija.

Kazni in nagrade, boljše obveščane in emocionalni pozivi sami po sebi ne spremenijo vedenja ljudi. Trajnejša sprememba je odvisna od spremembe človekove osebnosti, kulture in vrednot. Genom sodobnega človeka vsebuje gene, ki pogojujejo agresivnost in egoizem ter naravnost bolestno težnjo po izkoriščanju drugih, tudi narave. Toda narava (imperij) vrača udarec. Žal prihaja prepozno. Ko bodo izginila drevesa, se bo življenje nadaljevalo še približno 50 let, po izumrtju čebel pa še krajšo dobo (po Einsteinu).

Šamanovo védenje

Dejavnosti, ki človeku spočetka koristijo, pozneje pripomorejo k njegovemu propadanju. Ko je prirodnjak sekal gozd, da je zgradil bivališča in druga sredstva za življenja, je bilo njegovo delo dobičkonosno. Ko pa bo izsekal ves gozd, bo njegova skupina izginila. Tako se je zgodilo na pacifiškem otoku Rapa Nui, ki je zaradi verskih vzrokov iztrebil drevesa, nakar so prišle erozija, suša, lakota in celo kanibalizem. Podobno je z vodo, poljedelstvom, gradbeništvom itd. Ko bo človek umazal vso čisto vodo, ne bo imel več česa piti. Indijanski šaman iz plemena Cree je že v 19. stoletju napovedal: »Šele ko bo posekano zadnje drevo, šele ko bo zastrupljena zadnja reka, šele ko bo ujeta zadnja riba, šele tedaj boste spoznali, da se denarja ne da jesti.«

Osebno celo mislim, da naš prednik brez egoizma, agresivnosti in tekmovalnosti ne bi napredoval in ustvaril sodobne kulture. V 21. stoletju pa so te lastnosti postale škodljive …/…/.

Naprej le z novimi vrednotami

Kulturo je težje spremeniti kot vzgajati s »korenčkom in palico«. Sprememba kulture mora prekvasiti človeka z novimi vrednotami, ena od glavnih pa je prav ohranjanje okolja, in ta bo čedalje pomembnejša. Kulturo spreminjamo z vzgojo, izobraževanjem, modelnim učenjem (vzorniki), literaturo, mediji, z vsem tistim, kar vpliva na človekovo osebnost na drugačen način, kot to počne sodobna vzgoja. Ni dovolj »naphati« otroka z znanjem, potem pa ga prepustiti samemu sebi. Vzgoja mora usmeriti otroka k drugačnim vrednotam. Mednje spada tudi skrb za okolje, ki ga bo usmerjala v življenju. Vendar poteka učenje vrednot drugače kot pridobivanje znanja. Otrok mora potrebo po spremembi okolja najprej spoznati, nato doživeti in tudi aktivno sodelovati pri spremembah. /…/

Otroci so zelo dovzetni za ohranjanje okolja. Z ženo sva Aleksandra večkrat peljala v gozd, kjer je videl poseke, skladovnice hlodovine, ptiče in veverice, ki ne bodo imele odslej kje prebivati. Dojel naju je in se pozneje po navodilih tudi ravnal. Potresel je po gozdu nekaj kostanja, da bodo imele veverice kaj jesti. Zares, začeti moramo pri otrocih. Konec koncev bodo oni občutili posledice zdajšnjega uničevanja okolja in divjanja sodobnih neoneandertalcev.

VID PEČJAK