Begunci in migranti: kakšne so naše dolžnosti?

Naš komentar

V zadnjem času se v burnih javnih polemikah o beguncih vedno pogosteje sliši trditev, da je treba razlikovati med begunci in migranti. Poudarja se, da so begunci tisti, in samo tisti, ki bežijo iz svojih domov zaradi vojne in vseh strahot, ki jih prinaša. Bežijo torej zato, da si rešijo golo življenje. Nasprotno naj bi veljalo za migrante – njihov cilj je boljše življenje v kateri od najrazvitejših evropskih držav, zdaj predvsem v Nemčiji in na Švedskem. O tem, kako ravnati z njimi, se mnenja močno razhajajo. Tudi pri nas. Eni zahtevajo, da se jih obravnava enako kot begunce, drugi pa, da je z njimi treba ravnati povsem drugače: tiste, ki so že v državi, izgnati, drugim pa preprečiti vstop vanjo. Dokler so pri nas, naj bi bili deležni le nujne humanitarne pomoči v izoliranih okoljih, čim dlje od oči domačinov.

To razlikovanje med begunci in migranti se zdi upravičeno, če …/…/. Upoštevati je treba razlike med samimi migranti. Če nekdo pride, denimo, iz katere od podsaharskih držav, v katerih zaradi lakote umre veliko več ljudi kot v vojni, zaradi katere ljudje bežijo iz Sirije, bomo zanj težko rekli, da se od begunca razlikuje po tem, da begunec beži pred smrtjo, ki mu preti zaradi vojne, medtem ko je migrant zapustil dom zaradi boljšega življenja v Evropi. V tem primeru namreč tudi migrant beži pred smrtjo, ki mu grozi zaradi lakote. Če pa oba, begunec in migrant, bežita pred smrtjo, je za njuno obravnavo z moralnega vidika povsem nepomembno, ali jima preti smrt zaradi vojne ali lakote. V obeh primerih je strah, ki ju je pognal v beg, enako upravičen. Čisto vseeno je, ali umrem zaradi vojne ali zaradi lakote, rezultat je isti. Zato je vsaj v takih primerih razlikovanje med begunci in migranti neutemeljeno in krivično. Neutemeljeno je, ker razlika, na katero se opira prej opisana delitev na begunce in migrante, sploh ne obstaja. Krivično pa je zato, ker je v nasprotju z enim od najširše sprejetih in že od antike veljavnih načel pravičnosti, ki pravi, da moramo enake obravnavati enako, različne pa različno.

To je torej naša dolžnost. /…/ Še več, italijanski filozof Maffettone poudarja, da imamo vsi univerzalno dolžnost pravičnosti. Ta dolžnost zahteva, da pomagamo komur koli, ki je v ekstremnih težavah, ne glede na to, ali smo osebno ali kolektivno odgovorni za njegov ali njen brezupen položaj. Tako razumljena univerzalna dolžnost pravičnosti – ki je oblika pozitivne dolžnosti pomagati – se pomembno razlikuje od negativnih dolžnosti ne škodovati ljudem, ki so žrtev globalne revščine, kakršne zagovarja njegov ameriški kolega Pogge. Čeprav Pogge ne zanika obstoja in pomena pozitivnih dolžnosti pomagati, trdi, da so negativne moralne dolžnosti bolj obvezujoče kot pozitivne. Njegova namera je opozoriti na dvoje: prvič, da obstoječa svetovna revščina razodeva kršenje naših negativnih dolžnosti, to se pravi, naših dolžnosti ne škodovati, in drugič, da državljani bogatih ali dobro stoječih držav, ki imajo korist od sistema (ki predvidljivo povzroča vsesplošno bedo, ki bi se ji bilo mogoče ogniti), dejansko kršijo negativne dolžnosti ne škodovati globalno revnim. Zato ti državljani nimajo samo dolžnost ne škoditi, temveč imajo tudi dolžnost poravnati škodo, ki so jo povzročili, in preprečiti škodo, ki jo lahko preteklo dejanje nekoga povzroči v prihodnosti. Te dolžnosti so po njegovem mnenju zelo drugačne narave od dolžnosti pomagati. Poleg teh obstajajo še vmesne dolžnosti, ki …/…/. Bogate in vplivne države so odgovorne za škodo, ki jo globalno revnim povzročajo s tem, ko oblikujejo in revnim državam vsiljujejo novo nepravično ekonomsko ureditev, to se pravi družbene institucije, ki producirajo to pomanjkanje. Toda kljub temu, da je Pogge prepričan, da so negativne in vmesne dolžnosti strožje kot pozitivne, nikakor ne misli, da bi jih morale nadomestiti. Prav nasprotno, pozitivne dolžnosti so tudi zanj nujne, vendar pa – kot poudarja – ne zadoščajo, če želimo zmanjšati globalno revščino in, lahko dodamo, s tem tudi omejiti vzroke za nastanek neobvladljive migrantske ali begunske krize. Po drugi strani pa pozitivne dolžnosti pomagati ne predpostavljajo, da imamo takšne dolžnosti zato, ker smo neposredno ali posredno odgovorni za globalno revščino. In ravno na to razliko med pozitivnimi in negativnimi dolžnostmi opozarja Maffettone, ko pravi, da moramo prevzeti nase svojo univerzalno dolžnost pravičnosti ne glede na to, ali smo osebno ali kolektivno odgovorni za ekstremno globalno revščino ali, dodajam, vojno. Zato se tem dolžnostim ne moremo ogniti, češ da zadevajo druge, ne pa nas, ki nismo nič krivi ne za vojno na bližnjem vzhodu ne za lakoto v delu Afrike. K tem dolžnostim lahko prištejemo še našo državljansko dolžnost, da zahtevamo od tistih, ki v našem imenu vodijo državo in njene institucije, da dosledno izpolnjujejo svoje obveznosti do beguncev ali migrantov, ki izhajajo iz podpisanih mednarodnih pogodb in prava človekovih pravic.

ZDENKO KODELJA