Se vrača pedagoška inšpekcija?

O nadzoru

/…/ Že kar nekaj časa se pojavljajo bolj ali manj glasne zahteve po nekih razvrstitvenih lestvicah glede na kakovost šol in objavljena lestvica fakultete Alma Mater Europaea z metodologijo, ki jo zmore osnovnošolec, na podlagi rezultatov NPZ-ja, je bila izjemno odmevna: kar takoj so jo pograbili mediji s senzacionalističnimi naslovi, pograbili so jo starši, pograbili so jo sveti zavodov, ravnatelji in celo učitelji, ki so hkrati z opozarjanjem na neveljavnost takšnih rezultatov z veseljem poiskali uvrstitev »svoje« šole.

Ne mislim se spuščati v utemeljevanje nepomembnosti teh rezultatov, temveč le v dejstvo, ki se je ob tej objavi pojavilo kot izjemno zaželeno: ocenjevanje in razvrščanje šol in učiteljev po kakovosti.

In tej tako očitni želji zainteresirane javnosti je prisluhnilo tudi ministrstvo ter pripravilo shemo ugotavljanja in zagotavljanja kakovosti na področju vzgoje in izobraževanja. Glede na splošno prakso v Evropi predvidevam, da bodo sledili večinskemu zgledu ter vpeljali zunanjo in notranjo evalvacijo.

Kdo bo pravi

Učitelji smo sicer že dolgo ocenjevani (notranja evalvacija). A merila za ocenjevanje delovne uspešnosti strokovnih delavcev so, milo rečeno, smešna. /…/

O zunanji evalvaciji bo sicer še razprava (baje), na konferenci je bil predstavljen le okvirni postopek Sveta za kakovost in evalvacije: analiza dokumentov, obiski šol, intervjuji z zaposlenimi, analiza končnih poročil šol. In v tej funkciji se šepetaje že razmišlja tudi o spremenjeni vlogi inšpekcije in o (ponovni) vpeljavi pedagoške inšpekcije.

Zamisel pravzaprav pozdravljam, saj se kakovosti učitelja ali šole ne da oceniti le na podlagi nekaj papirjev in urejene dokumentacije. Seveda se takoj poraja vprašanje, kdo je dovolj kompetenten, da bi lahko korektno opravil pedagoški nadzor. Sedanji šolski inšpektorji? Dvomim, predolgo so že v papirjih in na pedagoški proces znajo pogledati le s pravno-formalnega vidika. Svetovalci Zavoda za šolstvo? Dvomim, preveč so vpleteni v birokratsko teoretične okvirje, poleg tega pa vsak svetovalec pokriva res široko področje in so marsikomu razlike med poučevanjem v 1. triletju ali v srednji šoli popolnoma nepredstavljive. Profesorji s fakultet? Dvomim, saj jim je neposredna praksa skoraj popolna neznanka. Ravnatelji? Dvomim, večina pozna le svoje področje, že osnovna šola pa je tako raznolika, da je izjemno težko poznati zakonitosti poučevanja na razredni in predmetni stopnji, pri poučevanju jezika ali športa, družbe ali kemije. In res ne poznam nikogar, ki bi se znal ogniti subjektivnosti.

Čevlje bi sodil Kopitar

Kompetentni za izvajanje pedagoškega nadzora pa so zagotovo učitelji z dolgoletno prakso v razredu. /…/ Zato bi izbor moral potekati po zelo zaostrenih merilih: vsaj 30 let dela v razredu, najvišji strokovni naziv, dokazi, da se po pridobitvi tega naziva ni zaspalo in še kakšen nadstandard bi bilo treba določiti.

Pa še nečesa se je treba zavedati: pedagoški nadzor se ne opravi s hospitacijo pri eni uri pouka. Ves dan ali še bolje – nekaj dni. In na način, ki ga učitelji obvladamo: poudarjanje dobrega, kakovostnega, opozarjanje na pomanjkljivosti z usmeritvami, kako te pomanjkljivosti odpraviti ali jih vsaj omiliti. In čez nekaj časa se postopek ponovi, da se ovrednoti napredek. Kar nekaj prednosti vidim v tem predlogu:

• Čevlje bi sodil Kopitar.
• Pedagoški inšpektorji bi bili starejši učitelji, ki bi zaradi nove vloge omogočili delo v razredu mladim.
• Pedagoški inšpektor bi lahko bila učiteljeva nova karierna stopnička.
• Pregled bi bil objektiven, saj inšpektor nadzora ne bi mogel opravljati na »svoji« šoli.
• Temeljilo bi na pozitivnem pristopu in napredku.
• Pomemben del analize opažanj bi bila tudi samoevalvacija učitelja.

In pomanjkljivosti? Samo ena, ampak res velika: denar. Učinkovitega pedagoškega nadzora pač ne moreš doseči z desetimi »priučenimi inšpektorji« za celo Slovenijo in z obrazci v stilu ne dosega/delno dosega/dosega.

Širši pogled

…/…/ … V bistvu gre za supervizijo za spodbujanje in razvijanje kakovosti. Pouk je le eden od dejavnikov, ki vplivajo na kakovost, zato bi bilo pomembno spremljati tudi celotno ozračje in kulturo posamezne šole, spremljati bi bilo dobro tudi čustva učiteljev in ne le učencev, saj so ta neogiben del dogajanja v razredih in tako sodijo med pomembne dejavnike pouka. Najpomembnejši pa je nedvomno odnos med učiteljem in učenci.

In na koncu – seveda – prepotrebna podpora učiteljem (in ravnateljem) pri vzpostavljanju kakovosti. Vse prevečkrat (vedno?!) namreč učitelj ostane sam s svojimi stiskami, ki jih bolj ali manj uspešno rešuje. To se ne bi smelo dogajati. Podporna okolja na vseh ravneh so bistvena, saj ob ustreznem svetovanju in podpori (tega bi se lahko lotili na Zavodu za šolstvo) problemi postanejo rešljivi ali vsaj obvladljivi.

Nekateri učitelji res niso za v razred

Kljub vsemu ali pa ravno zato bi bilo v imenu zagotavljanja kakovosti treba imeti tudi posamezno orodje za ukrepanje. Spet bom nekaj zapisala: roko na srce, a nekateri učitelji res ne spadajo v razred. Pred časom sem se zgrozila ob dejstvu, da študent (uporabljen moški spol je nevtralen) opravlja nastop v razredu pred komisijo. Pomeni, da je prej nastop že trikrat izvedel neuspešno. En nastop, za katerega ima vsaj teden dni časa za pripravo in pomoč mentorja! Ja, lahko spodleti enkrat … Toda trikrat?! /…/

Menim, da je čas, da začnemo našim otrokom in naši prihodnosti zagotavljati le najboljše – to pa so najboljši učitelji. /…/ Dokler učitelju ne bomo povrnili avtonomije in mu priznali strokovnosti (predvsem z ohlapnejšimi učnimi načrti), toliko časa bomo lahko vrednotili le na podlagi izpolnjevanja standardov iz učnih načrtov in veljavnih predpisov na področju vzgoje in izobraževanja. Kar pa evidentno ne zagotavlja kakovosti.

Marsikaj ponižuje učitelje

Učitelji sicer radi opišemo svoje delo kot kreativno: smo ustvarjalci vzgojno-izobraževalnega procesa, a dejstvo je, da smo postavljeni v vlogo uslužbencev, katerih delo je »dostavljati« standarde, kar ponižuje učitelje in njihov poklic. Tragično je, da tudi veliko izobraževalnih uradnikov učiteljev ne vidi kot strokovnjakov. Nekateri izvajajo politiko trde roke in celo predlagajo, da naj bi bila učiteljeva zaposlitev neposredno vezana na uspeh učencev. /…/

JOŽICA FRIGELJ