Čas je

Uvodnik

Čas je, da pomislimo na migrantske otroke – na tiste naše, ki so morali oditi, ko so bili naši kraji revni, razrušeni, nevarni, in na tiste, ki danes prihajajo v družbo izobilja, v kateri nam je dano živeti. Čas je, da se spomnimo, da so se begunski in izseljenski valovi Evropejcev umirili šele pred nekaj desetletji. Po grobih ocenah se je v obdobju od sredine 19. stoletja do sredine 20. stoletja izselilo 55 milijonov Evropejcev – za večino so bile cilj Severna in Južna Amerika, Avstralija in Afrika. Temu »valu« so med prvo in drugo svetovno vojno in po njunem koncu sledili pregnanci in begunci, izseljeni, preseljeni in novi dom iščoči ljudje, ki jih prav tako štejemo v desetinah milijonov.

V začetku 20. stoletja, ko je imelo slovensko etnično ozemlje en milijon 200.000 prebivalcev, se je samo v Združene države Amerike izselilo 125.000 ljudi. Zaradi fašistične politike je s Primorske prebegnilo ali se izselilo od 60.000 do 90.000 ljudi, mnogi so ilegalno prestopili takratno mejo med Italijo in Jugoslavijo. Med drugo svetovno vojno je bilo izgnanih, pregnanih in razseljenih 100.000 Slovencev – največ s Primorske, Avstrijske Koroške, Kočevske, iz Posavja in Obsotelja. Izgnani so bili v italijanska taborišča, v Srbijo, na Hrvaško in v Nemčijo. Koliko je bilo med njimi otrok, si lahko samo predstavljamo, saj natančnih podatkov nimamo. Vemo, da je bilo konec avgusta 1942 v taborišču na Rabu 1.000 otrok mlajših od 16 let, in vemo, da je bila umrljivost zaradi strahotnih razmer zelo visoka. Po letu 1945 je čez mejo v Avstrijo prebegnilo 17.000 Slovencev, ki so dobili mednarodni status razseljenih oseb, med njimi so bile številne družine z otroki. Vemo, da so ljudje slovenskega porekla nazadnje bežali iz Sarajeva leta 1992. Evakuirano je bilo 313 ljudi, najmlajši je imel šest mesecev.

V zadnjih letih se Slovenci ponovno izseljujejo. Po obdobju zdomskega dela, »gastarbeiterstva«, ko so se v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja izseljevali najpogosteje v Nemčijo in na Švedsko, se je iz samostojne Slovenije največ mladih slovenskih državljanov, starih od 15 do 29 let, izselilo leta 2012, ko jih je odšlo 1.570 – največ v Nemčijo, Avstrijo in na Hrvaško. Danes živi v Združenih državah Amerike približno 250.000 slovenskih izseljencev oziroma njihovih potomcev, v Kanadi pa približno 40.000. V Južni Ameriki živi največ Slovencev in njihovih potomcev v Argentini, približno 30.000, v Avstraliji pa približno 20.000. Okrog leta 1980 je v Nemčiji živelo približno 60.000 Slovencev, v Franciji in Beneluksu 20.000, v Veliki Britaniji 7.000 ter na Švedskem približno 6.000.

Kaj so izseljenci, pregnanci in begunci, gastarbeiterji in aleksandrinke najprej naredili, ko so prišli v novo deželo ali v begunsko taborišče? Najprej so poskrbeli za to, da so šli njihovi otroci v šolo. V begunskih taboriščih na Avstrijskem Koroškem pa so šolski sistem kar sami in brez vsakih sredstev tudi ustanovili. Med slovenskimi begunci je bilo dovolj izobraženih, da so lahko organizirali osnovnošolski in gimnazijski pouk, izdajali spričevala in vodili vso potrebno dokumentacijo.

Danes razumemo migracije kot val priseljencev in beguncev iz afriških, azijskih in bližnjevzhodnih držav, ki prihajajo k nam. Evropske družbe so danes simbol dobrega in lepega življenja, varnosti in sreče, po katerih hrepenimo vsi. To hrepenenje poganja migracije skozi celotno zgodovino človeštva. Migracij ne morejo ustaviti zidovi, žice in razburkana morja, zaprte meje in negostoljubne politike. Človekovega hrepenenja po varnem življenju ni mogoče ustaviti, prav tako ne zatreti poguma, potrebnega za premagovanje ovir na migracijski poti. Vse to imajo migrantski in begunski otroci, ki stojijo pred vrati naših šol in dijaških domov. Čas je, da jih odpremo.

MIRJAM MILHARČIČ HLADNIK