Stopimo skupaj

Učiteljevo delo

/…/ Menim, da je zdaj čas, da bi se nas, učiteljev, o tej temi oglasilo čim več, kjer koli je to mogoče: v delovnih sredinah na matičnih šolah, v zbornicah, med kolegi, na sestankih, na Svetih šole, v različnih medijih. Menim, da če bomo tudi zdaj nemo spremljali javne razprave o naših »dolgih počitnicah in nedelu«, ni daleč dan, ko bomo priča ponovnemu poslabšanju našega statusa v družbi.

Ko se konča pravičnost …

Hvaležna sem, da obstajajo kolegi in kolegice, ki od časa do časa povzdignejo glas in si upajo povedati, kar večini učiteljev in strokovnih delavcev že dolgo leži na duši. Hvaležna sem tudi zgoraj omenjenemu ravnatelju, da se je odzval na kolegičina mnenja. Ko sem brala njegov odziv, so se tudi mene najbolj dotaknile besede, da imajo na njegovi šoli vse lepo urejeno v skladu z »najpravičnejšim izračunom o doprinosu«, ki ga upošteva tudi večina drugih osnovnih šol. No, tukaj pa se konča vsa pravičnost, doslednost in transparentnost, s katero ravnatelji zagotavljajo in upravičujejo delovni čas učiteljev. Vsaka jim čast, odlično so znali izkoristiti vso to moč, ki jim jo v zadnjih letih omogoča splošna zakonodaja, da vsak po svoje zagovarja svoj »najboljši sistem«. Pa je res tako?

Najbolj me skrbi to, da bodo prav ravnatelji pri vsem, kar nas čaka v prihodnosti, spet imeli glavno besedo. In dvomim, da bodo njihovi predlogi v prid učiteljem. Očitno jim ministrstvo zaupa bolj kot učiteljem in včasih imam občutek, da tudi Sviz nemočno dvigne roke nad raznimi odločitvami ravnateljev z besedami: »To je v njihovi pristojnosti.«

Oklepanje položaja

Na svoji triintridesetletni učiteljski poti sem delala pod vodstvom petih različnih ravnateljev in ravnateljic. Skupaj z njimi sem doživljala tudi mnoge sistemske spremembe. Vem, da jim mnogokrat ni bilo lahko, a le redki so se prostovoljno odrekli položaju, celo nasprotno, z vsemi silami so se ga oklepali. Predvidevam, da je tudi splošna slika v Sloveniji enaka: na eni strani »jamranje« o neprestanih pritiskih z vseh strani, na drugi strani prepričanje, da so prav oni tisti najbolj pravi, najbolj sposobni za vodenje neke ustanove, tudi osnovne šole. Prepričana sem, da so najboljši tisti, ki se čutijo kot del kolektiva, ki so zagovorniki demokratičnega vodenja, ki znajo pozitivno sprejeti kritiko, ki se znajo pogovarjati in vpeljevati spremembe na podlagi pogovorov, ki zaupajo svojim sodelavcem, ki znajo priznati tudi svoje napake, ki so spoznani kot prvi med enakimi. Bojim pa se… /…/.

Velike pristojnosti

Najpomembnejši za večino novodobnih ravnateljev so za javnost in za Svet šole, ki so mu podrejeni, odmevni rezultati: obnove prostorov, igrišč, število zlatih priznanj, državna priznanja, mednarodni projekti (pa čeprav je vanje vključena le peščica vseh učencev), nadpovprečni rezultati na NPZ. In kaj je še lahko slajše za ravnatelja kot spoznanje, da ima njegova šola vsaj pri rezultatih enega predmeta NPZ boljši rezultat od drugih šol v občini! To so neizpodbitna dejstva, tudi preverljiva. Ravnatelji so danes kljub veliki odgovornosti tudi alfa in omega vsake šole. Imajo zelo velike pristojnosti in vpliv, sami si določajo svoj delovni čas, lahko kadrujejo tudi glede na »veze in prijateljstva«, lahko se povsem legitimno odločijo, kam bodo premestili delavca, s katerim ne najdejo skupnega jezika, in niso dolžni, da bi ga o tem poprej obvestili. Lahko si pripišejo vse zasluge za uspehe učiteljev in učencev, ki so jih ti dosegli na različnih področjih; lahko te iste učitelje, zaslužne za dosežene uspehe, ocenijo napačno.

Nastopil je čas …

Morda se boste vprašali, kaj imajo vsi ti kritični pogledi na delo ravnateljev z doprinosom in z oceno Računskega sodišča o delovnem času učitelja. Odgovarjam: zelo veliko. /…/ Končno je nastopil čas, ko bo treba pravično ovrednotiti delo po 119. členu. Primerjati delo in zadolžitve učiteljev razredne stopnje, ki so prav vsako leto dolžni opravljati tudi naloge razrednika, učitelje predmetov slovenščina, matematika in angleščina, ki so prav vsako leto na udaru, če ne zaradi drugega, zaradi NPZ. Bolj bi bilo treba upoštevati tudi pravice starejših delavcev. Nekateri imamo 35 dni letnega dopusta, drugi 25 – število dni, ko smo prosti, pa je enako. Menim, da je zdaj, v dobro učencev, učiteljev in ravnateljev osnovnih šol končno nastopil čas, da stopimo skupaj, da skupaj pravično ovrednotimo naše delo, da se skupaj ubranimo pred težnjami, ki gredo v smer, da učitelji delamo čisto premalo, da imamo preveč počitnic in da naj nam že enkrat uredijo pravičen delovni čas. Treba je tudi pravičneje urediti delovni čas glede na število let delovne dobe.

Oglasite se!

Dokler bo vsak ravnatelj zagovarjal svoj sistem nezakonitega termina »doprinos«, dokler bo ta doprinos znašal za enako število dni dopusta 136 ur na eni šoli, na drugi 60 v isti občini, na nekaterih šolah pa 0 ur, in dokler bodo še vedno obstajale šole, na katerih jim ne bo točno določen čas, kdaj naj pridejo v službo, elektronsko evidentiranje in opozorila pred prekinitvijo pogodbe o delu zaradi nekajminutnih zamud, bo imelo Računsko sodišče še zelo veliko dela. Dragi učitelji, dragi kolegi, oglasite se!

BOJANA LEVINGER