Vrednote se sesuvajo

Ocenjevanje in ocene

/…/ Osredotočila se bom na večino, ki se trese za oceno. Po mojem mnenju jih je večina. To pomeni, da ko učitelj »reče« samo p od preverjanja (npr. »No, bomo preverili rešitve domače naloge ali teh utrjevalnih nalog …«), se iz razreda takoj zasliši: »Kaj je to – za oceno?« In ko učitelj (raz)deli kakršne koli listke, spet: »Učitelj, ali je to za oceno?« Ocene so jim zelo pomembne. Mnogo povedo, veliko pomenijo. Očitno dejstvo je, da se učenci zares potrudijo in dajo vse od sebe (kolikor pač kdo zmore dati) samo, če se ocenjuje. Drugače pa … malo ali nič. Če že kaj z mezincem mignejo, je to le toliko, da je naloga komaj narejena; pri čemer zagotovo ni narejena dobro, solidno, zadovoljivo – kajti resničen trud in kakovost dela ali izdelka sta namenjena samo za ocenjevane procese. Nacionalno preverjanje znanja seveda ni za oceno, zatorej lahko sklepamo, da ima ena množica ljudi v Sloveniji pravzaprav več opraviti kot devetošolci sami, ki sicer NPZ-je odpišejo, toda … Ali dajo vse od sebe?

Stres za ene in druge

Ocenjevanje je eno veliko delo in tudi stres za učitelja. »Stuhtati« je treba način, sistem ocenjevanja, kaj in kako ocenjevati, da bi ocene vsaj približno pomenile tisto, kar morajo. Načrtovati, napovedovati, organizirati, sestaviti, točkovati in vrednotiti ter upoštevati prilagoditve učencev z odločbo o dodatni strokovni pomoči … Pri tem se vseeno ves čas ve, da so ocene precej relativne, sploh pri jezikoslovnih in družboslovnih predmetih ter pri ustnem spraševanju. Nekaj je povedal, nečesa ni … Koliko je to zdaj vredno? Točno se ve, da bi ta učenec lahko dobil tudi eno oceno višje ali nižje, kar pa ne drži za tiste, ki dobijo prav železno nezadostno. Če si jo učitelj sploh drzne dati, kajti … To prinese dodaten stres! Po drugi strani učitelj doživlja še strokovne, moralne in druge pritiske, češ: Ocenjujte realno! Ne podarjajte ocen. Ne petic, sploh pa ne petic. Ne dvojk, naj si zaslužijo trojke, če jih hočejo imeti. Kako imajo lahko učenci tako lepe ocene, če pravite, da ne znajo? Kako ima lahko en učenec tako različne ocene (od 1 do 5) pri istem ali različnih predmetih? O tem lahko razmišljamo v posebnem članku, del odgovora pa je že v tem. Tako so učitelji nekako v podobnem položaju kot medicinske sestre.

In kaj vse zganjajo učenci v trdi bitki in hudem boju za čim višjo oceno?

Strogi in zahtevni učitelji niso priljubljeni (a naloga učitelja že a priori ni biti priljubljen, temveč …) in četudi so pravični, se jih drži sloves, da so »žleht kot hudiči«. Nad njimi se učenci često pritožujejo, bodisi razrednikom bodisi kateremu drugemu, milejšemu učitelju, ki jih načeloma podpira in jim, drugače povedano, daje potuho. Da starši in učitelji ne morejo biti svojim otrokom prijatelji, to že vemo. /…/

Zares godlja

Pritoževanje zveni nekako takole: »Kar vprašala me je, čeprav jutri pišemo test. Kar vprašala me je, in to peto šolsko uro! In to v ponedeljek! Sploh nismo imeli pravega preverjanja. Res je moteče, da ne vemo točno, kaj bo v testu! Kako težak, preobsežen, zahteven je bil preizkus znanja. Nekaj učencev sploh ni prišlo do konca, kako naj torej vsi pišejo odlično?! V preizkusu znanja so bile naloge, v katerih smo morali pojasniti svoje rešitve, razmišljati s svojo glavo, sklepati, utemeljevati. Bila je beseda, ki je nisem še nikoli slišal …«

Kaj še učenci v tej ocenjevalni godlji počnejo, da bi prišli do višjih ocen? Več berejo? Se med poukom trudijo zapisati snov, bolj poslušati, zbrano sodelovati in čim bolj razumeti? Čim več odnesti od ure pouka torej. Redno delajo domače naloge? Se pozanimajo, kaj so se učili v šoli, ko so bili bolni? Se želijo naučiti učiti se? Marljivo in vestno hodijo k dopolnilnemu in dodatnemu pouku? Poiščejo pomoč pri šolski svetovalni službi?

Niti ne. Oni se pač nekaj in nekako učijo samo pred napovedanim pisnim ocenjevanjem znanja, kakor se pač vedo in znajo. Takrat z gotovostjo vedo, da zdaj pa naj bi se zares. Nekateri samo eno popoldne prej; in vprašanje, koliko časa sploh … Želijo si pisnega preverjanja točno tistega, kar bo v testu (drugo niti ni potrebno); to bi jim vse skupaj zelo olajšalo. Pa še manj bi bilo treba razmišljati! /…/

Zakaj so sploh učencem tako pomembne ocene?

Tako kot marsikaj, da ne rečem vse, se tudi odnos do ocen prenaša s staršev na otroke. Koliko odstotkov časa je na vseh govorilnih urah namenjeno pogovorom o ocenah? Morda še kdo kaj posluša o vedenju otroka, sploh če mora; toda – kaj starše najbolj zanima?! Ocene. Ali dvojke ali petice. Ali kdaj kot učitelj dobite vprašanja: »Kako je s Filipovo pisavo in poštevanko, je morda kaj bolje? Kako napreduje moj otrok? Kaj menite o njegovem komuniciranju, socializaciji, delovanju? Kako se razume s sošolci? Sploh pozdravlja? Je spoštljiv do učencev?« Učiteljica mojega sina takšna vprašanja prejema.

Večinoma pa si starši v glavo vtepejo ideje, kot so: »Katarina je pri zgodovini sposobna za odlično, torej naj ima odlično.« Vsaka Katarinina petica prinese veselje v hišo, štirica pa (bognedaj trojka) razočaranje, s katerim se pritiska na Katarino, kot bi urili psa. Starši si namreč radi predstavljajo tudi, da če bo Katarina imela petice, Filip štirice pri večini predmetov (no, najbolje pri vseh) v osnovni šoli, da sta takorekoč že diplomirala. Kot vemo, je do njune mature daleč, štiri leta učenja, dela, odrekanja, truda, prizadevanja …), do diplome pa še dlje. Do službe najdlje. Pa za kakšno nižjo oceno še nekoliko zamižijo, vendar ob tem vseeno ves čas računajo, kolikšna bo končna ocena in ali bo dosegala družinske standarde in pričakovanja ali ne. Toda – koliko staršev zna na pamet povedati vse zaključene ocene za svojega otroka za dva razreda nazaj? /…/

Poleg tega so staršem ocene še najpomembnejše, ker so številke. Lahko celo dišijo po denarju. Ja, to je krasno, preprosto in razumljivo merilo. Točno veš, pri čem si. Tako lahko tudi veš, kako uspešen si kot mama ali oče, koliko si lahko zadovoljen in navsezadnje – koliko je vreden tvoj otrok.

Za tiste, ki se utegnejo v stvar še nekoliko bolj poglobiti, pa je podatek – ocena – pomemben tudi za primerjavo, denimo našega otroka s sosedovim, z Mihaljčkovim pa s sestrinim. To lahko prinese še dodaten ponos in potrditev; no, lahko tudi nevoščljivost in škodoželjnost. Primerno bi se bilo vprašati, kaj pa starši naredimo za vzgojo in uspeh svojih otrok. Postavljamo meje? Zahtevamo svoje? Načrtno privzgajamo delovne navade? Se pogovarjamo z njimi? Delamo na njihovi notranji motivaciji? Ukažemo, naj otrok nekaj naredi, ne da bi potem kar koli dobil za to? Ali imamo sploh še kaj volje za to, ko utrujeni pridemo domov? Ali to sploh še znamo, upamo? Še imamo kaj možnosti?

Beseda je o vrednotah

Vrednote se usodno sesuvajo. Tudi znanje. Znanje, spretnosti, sposobnosti, zmožnosti, razvoj, napredovanje ne pomenijo nič več. Koliko najstnikov razmišlja:

»Ali sem uresničil svoje obljube? Katero dobro knjigo naj še preberem, čeprav ni obvezno? Ali dovolj pomagam? Sem boljši človek, kot sem bil? Sem dober prijatelj? Sem vljudnejši kot lani?«

Vem, kaj boste dejali – da so mladi pač premladi za take globoke analize. Figo! Niso, če so le dovolj inteligentni. To jim bi moralo biti pomembno. Moralo bi jim biti mar za to. Za to gre, ja. O vrednotah govorim. Pa saj o tem tudi že vrabci na strehah čivkajo … In kdor ne začne v mladih letih, torej pravočasno, ne začne nikoli.

Razmišljam o rešitvi problema… Več v ŠR!

OLGA NOVAK