V jezikovni revščini nerazumevanja

Naš komentar

2. člen Zakona o gimnaziji zapoveduje šoli ne samo posredovanje znanja o slovenskem jeziku ter književnosti, temveč tudi razvijanje sposobnosti za razumevanje in sporočanje v knjižnem jeziku. Naj navedem še nekaj iztrganih ciljev, ki skorajda ne morejo brez jezika, skozi katerega smo se zgodovinsko ohranili in oblikovali: razvoj in ohranjanje lastne kulturne tradicije, razvijanje zavesti o narodni identiteti, usposabljanje za doživljanje umetniških del in za umetniško izražanje.

Ko sem bila v letih mojih dijakov – in če spomin ne vara, se je to zgodilo ob izidu Crvenega bana, zbirke erotične ljudske poezije Vuka Stefanovića Karadžića –, se mi je zdelo, da se v mojem maternem jeziku žal ne da ubesediti neverjetne pestrosti človeškega bivanja in sveta in da je bližnja srbohrvaščina bistveno bogatejši jezik od naše slovenščine. Doma so predlagali, naj preberem Balzacove Okrogle povesti v prevodu Antona Debeljaka. Čudovita izkušnja prefinjenosti jezika tudi pri delikatni in zadrego vzbujajoči temi je bila to. Opustila sem vtis o ubožnosti slovenskega jezika. Nanj sem se spet spomnila, ko je pred časom nek dijak javno izjavil v duhu vse prežemajočega utilitarizma, da je slovenščina nekoristna, zato jo je treba opustiti in nadomestiti z univerzalno angleščino. On da že misli v njej. Od takrat se je podobno izjasnilo že mnogo dijakov in dodalo, da, če že berejo, berejo samo še v angleščini. Na takšne izpovedi na videz ravnodušno skomignem z rameni: že prav, če nameravate vse življenje ostati na jezikovni ravni dvanajst- ali trinajstletnika. Zelo malo ljudi je namreč zmožnih osvojiti tuj jezik kakor ga rojeni govorci, zato močno upam, da spadate v to peščico nadarjenih. Kajti če ne spadate, boste v obeh, v slovenščini in v angleščini, ostali na »fulkul« stopnji jezikovnega razvoja, sicer dovoljšnji za vsakdanjo komunikacijo, a duhovno boste obsojeni na nakupovalni center in drsanje po ekranu pametnega telefona. Je to zagrenjen in vzvišen komentar nerazveseljivega pojava? Morda, a nič ne dé, naj bo jasno.

Pri filozofiji – ki so si jo dunajski šolski reformatorji znamenitega leta 1848 zamislili kakor češnjo na torti douniverzitetnega izobraževanja, katere cilj naj bo samostojen premislek v šoli naučenega in v življenju izkušenega ter priporočali sokratsko metodo poučevanja – danes malodane poginemo zaradi posebnega jezikovnega »strupa«. Filozofija je na koncu izobraževalne verige, kakor so ujede na koncu prehranske, in kakor se v ujedah naberejo kmetijski strupi, da se ne morejo razmnoževati, tako se glavni cilj poučevanja filozofije zaduši v jezikovni revščini nerazumevanja, v »strupu«, ki je tudi posledica zgoraj omenjenega pojava. Žal ne gre za nerazumevanje novega filozofskega besedišča, gre za preproste besede, recimo čislati ali moleti. Le kaj pomeni čislati? In če nekaj »moli izza zidu«, razumejo, da nekdo moli za zidom. Pa gre za osemnajstletnike!

O vzrokih za takšno jezikovno stanje je bilo napisano že veliko. Vrstijo se od digitalne dobe, ki je zamenjala besedo s sliko, do okrajšanega pisanja sporočilc in, seveda, do prijetne osnovne šole, ki ne upa učencev nadlegovati z drilom, ki je nujen element usvajanja jezika. Razveseljivo dejstvo je, da je mogoče jezikovni manko odpraviti. Erazem Rotterdamski je priporočal svojim študentom pisanje in dodajal, da skrbno branje najbolj obogati in govorjenje in pisanje. Nobena od teh treh spretnosti ni smiselna sama zase, saj se pisanje in branje ne le dopolnjujeta, marveč pisanja ni brez branja in vice versa. Citiram ga dijakom.

In zakaj je pomembno dobro obvladovati jezik? Vprašanje ni naslovljeno samo na dijake, ki so pripravljeni opustiti materinščino, marveč na vse. Razumimo Wittgensteinovo misel dobesedno: »Meje mojega jezika so meje mojega sveta.« Za vsakdanjo komunikacijo in zadovoljevanje osnovnih potreb zadostuje nekaj sto besed. Z njimi smo omejeni na svet nakupovalnih centrov in vsakdanje pogovore. Brez besed ne moremo artikulirati niti čustev, ki nas nujno zadenejo v življenju, kaj šele da bi se znašli v obširnem svetu človeških stvaritev. Želite morda živeti samo za svojim plotom ali se raje želite razgledati po vsem našem svetu in skozenj doumevati tudi sami sebe? Kakšno življenje vam je ljubše, duhovno ubožno ali bogato?

Anton Debeljak je znal sedemnajst jezikov, prevajal je iz trinajstih. /…/ Ni samo prevajal, ampak skozi prevode širil meje našega jezika, ko je vanj vnašal duhovne svetove ustvarjalcev drugih kultur. Kot maloštevilen narod smo morali vedno znati več jezikov kot številčni narodi in se bolje znajti v svetovih drugih. Nedvomno zato lahko beremo Rabelasiovega Gargantuo in Pantagruela, Heglovo Znanost logike, Platonovo Apologijo v briljantnih prevodih, anglosaksonci pa jih menda samo prestavijo. Hvala Branku Madžareviču, Zdravku Kobetu, Antonu Sovretu, ki s svojimi prevodi pomagajo širiti meje dijaških jezikovnih svetov ali vsaj vnašati disonanco v njihov »fulkul« svet.

ALENKA HLADNIK