Za več fizike v šolah

Uvodnik

Zadnje razprave o merjenju učiteljevega dela, ki jih je sprožilo Računsko sodišče, bi se hitro umirile, če bi imeli razpravljavci več fizikalnega znanja. Fizika se med drugim ukvarja z merjenjem količin, s katerimi opisuje pojave in prek teh napoveduje obnašanje sistema. Fizika je dognala, da je vsaka meritev obremenjena z napako; s seštevanjem rahlo napačnih merjenj je lahko končni skupni rezultat zelo napačen. Fizika tudi ve, da se količine le izjemoma lahko pretvarjajo iz ene v drugo; mase se ne da pretvoriti v čas.

Učiteljevo delo je premagovanje sile na poti. Učiteljeva pot se vije po učilnicah, hodnikih, kabinetih, zbornicah, telovadnicah, jedilnicah, dvoriščih, gozdovih. Celo poleti pod borovci, ko so otroci na počitnicah, pot drobenclja med črkami umetnostnih in neumetnostnih besedil, ki bodo uporabljena v naslednjem šolskem letu. /…/

Navedene poti je najlažje, z malo porabljene energije, premagati, če se učitelj prelevi v paznika, predavatelja in ocenjevalca – oštevilčevalca, bi dodal pokojni profesor Janez Bečaj. Ocena je hitra, praktična in varna. Času, kraju in družbi všečna, ker sporoča o količini znanja. Izražena je v številki – vsem in vsakomur jasnem, razumljivem in interpretativnem jeziku matematike in fizike. Ob tem je učiteljevo pazniško in predavateljsko navzočnost mogoče preprosto beležiti.

Ker življenje teži k poenostavljanju, bi nadzorniki in revizorji učiteljevo delo najraje merili v enostavni fizikalni količini. A pri tem pozabljajo, da bi morali upoštevati vsaj še dve obliki dela – tisto, povezano z vrtenjem, in tisto, ki je povezana z napetostjo in nabojem. Šolski poznavalci bodo pritrdili, da sta slednji opravili, prvo je povezano z rutinskim utrjevanjem, drugo z ustvarjanjem pedagoške napetosti in raziskovalnega naboja, vsaj enako pomembni kot premagovanje sile na poti. Tega se je dobro zavedal 6. 2. 1996 zakonodajalec, ki je v Zofijevih členih 119–125 učiteljevo delo na Slovenskem razdelil na skoraj enaki polovici: na učno delo v učilnici in drugo delo. Ohranil je 250 let staro logiko, ki jo uporabljajo več ali manj vse evropske države.

Če fizike in utečene logike ne upoštevamo, nastane družbeni problem. Še posebej, če fizika postane dekla dobrih političnih namenov, da bi združili fizikalni količini delo in čas. Fizika ju združuje v moč, nikoli pa ne pretvarja dela neposredno v čas. Saj je verjetno tudi laiku jasno, da se obsega dela, ki se izraža, denimo, v metrih, ali količine dela, ki se izraža, denimo, v kilogramih, ne da s formulo pretvoriti v ure. /…/

Mogoče kdo poreče, da je kakovost metafizična kategorija. Ni. Tudi kakovost je mogoče meriti. Toda do merilne tehtnice bo treba premagati preveč sile na poti. To pa ni vredno. »Zakaj bi trošili energijo,« porečejo oblastniki, »če je že Prokrust ugotovil, da je s politično močjo lažje nategniti ali prisekati človeka na dolžino postelje, kot pa ležišče prilagoditi njegovi dolžini. V pomoč bo fizik Robert Hooke, ki je nateg in strig eksperimentalno in računsko opisal ob koncu 17. stoletja.«

IGOR LIPOVŠEK