Ko ne doumeš

Uglašeno

/…/ Alternativnih svetov ni brez sanj, brez alternativnih svetov pa bi bila naša življenja strahotno pusta. Kadar ne zaupamo lastnim sanjam, da nas vodijo tja, kjer še nismo bili, se nemara lahko predamo književnosti, ki vedno – četudi le izjecljano – zajema podobe o tem, kakšni bi lahko bili naši svetovi, naša domovanja, naše strasti. Vendar pa prav v književnosti lahko zaživimo mnogotera življenja, ki (vedno znova) pripovedujejo o nas samih, o tebi in o meni, o sleherniku. /…/

Svetovna prestolnica knjige je v glavah domačinov, Šolski razgledi, št. 9/2010, 7. 5.

Se dogaja, da ne vem, kaj je tukaj in kaj tam, kaj je res in kaj ne, kaj živim in kaj sanjam. Danes je tako. Kar nekajkrat sem morala slišati, prebrati, da sem doumela; pravzaprav še nisem čisto zares doumela. Aleša Debeljaka, pesnika, esejista, profesorja, prevajalca, urednika, kritika in še marsikaj, ni več med nami. 1961–2016.

Tako boleče je včasih, da zmanjka besed. Danes smo mnogi obmolknili.

Že od jutra prelistavam njegove knjige, begam med verzi, iz ene od knjig spolzi listič, na njem s svinčnikom izpisane njegove besede: tipanje po spominih, slepe ulice samogovorov, ganljivo krhki napori, hotni tolmuni lastne duše, krhka preja prijateljstev … Pa še kak listič se najde, tudi nekaj razglednic, po pošti poslanih, vsaka od njih je prinesla veselje, zdaj pušča neizbrisno sled.

Prebiram njegova objavljena besedila v Šolskih razgledih – najstarejše je izpred 17 let, druga so novejših datumov, a vsa so še zmeraj prav enako aktualna.

Brskam po računalniku za najinim dopisovanjem; kakšno turobno popoldne so prav ti klepeti razsvetlili ozračje. In se je bilo njemu, tam na fakulteti za Bežigradom, lažje ukvarjati s študenti in z vsem delom, povezanim z njimi, ali pa mu je na Dunaju, v ne vem več katerem ‘becirku’, projektno raziskovalno delo bolj gladko steklo. Tudi jaz sem v uredništvu ob Ljubljanici kar z večjim zanosom in skoraj igraje pripravljala časopis in opravila tisoč in eno drobnarijo v zvezi s tem. Včasih se je razgovoril in zapisal kaj več o svojih literarnih gostovanjih po svetu, o potepih z družino, spominjal se je, denimo, zdaj že oddaljenih let, ko so kot mlada družinica krajši čas prebivali v Budimpešti in se veselil vnovičnega obiska tega mesta. Pa berem, ponovno spet berem, kako je bil, denimo, pred leti zadovoljen s predavanjem ravnateljem, kamor so ga povabili na svoje tradicionalno srečanje v Portorož; ugiba, ali je bilo tudi zato tako uspešno, ker mu je pred tem uspelo skočiti do Forma vive v Sečo, kjer je “ukradel malo časa in ležal na klopci pod oljko in na soncu, na pol v senci, gledal oblake skozi sončna očala in brez njih”… Spominjam se tudi pisemc in klepetov o Piranu, kamor se je rad zatekel in tam marsikaj ustvaril, o letih, ko smo se kot študentje spoznali in družili, o žarečih macesnih v višavah, o dunajskih tramvajih (“se moraš kar resno poglobiti v zemljevid, če točno veš, kam hočeš priti; če pa ne, greš pa tako, kot bom šel jutri jaz – se že veselim”)…

Prelagam njegove knjige na svojih policah in pomislim, kako sva govorila, da pa je res že čas, da jih končno podpiše … Sploh zadnje, Kako postati človek, se je že med nastajanjem zelo veselil in že vnaprej napovedoval, kaj mi bo zapisal na platnico. In kako vesel je bil objavljanja prav vseh gesel iz te knjige, enega za drugim, v Šolskih razgledih! Sploh je zelo cenil ta naš časopis, med drugim tudi zato, “ker je izjemno redko, da bi za literaturo nespecializirane periodične publikacije objavljale pesmi”.

/…/ Z zanikanjem kulturnega temelja slovenske države ali s sploščitvijo kulture na obredno folkloro si sami od sebe in prostovoljno mehčamo hrbtenico kolektivnega življenja. Kulturna ustvarjalnost namreč pomeni prvi pogoj za samozavestno nacijo. A bodimo pozorni: samozavestna nacija ni isto kot samovšečna nacija. Politika samovšečnosti v nekem kolektivu slavi zgolj lastne dosežke, medtem ko nam etika samozavesti omogoča, da premislimo tudi lastne napake. /…/

Nacija brez dostopa do virov kulturnega kisika je obsojena na to, da zna le še »imeti«, ker je pozabila, kako polnokrvno »biti«. Bojim se, da tu nimamo več opravka s prognozo, ampak z diagnozo. Če ni tako, še imamo prenovitvene možnosti. Če pa je tako, potem na voljo ni drugega od klavrne izbire: ali streznjena žalostinka ali zgovorna tišina.

Klavrna izbira v državi, rojeni iz duha pesmi, Šolski razgledi, št. 19/2010, 3. 12.

Hvala za vse zapisano, dragi Aleš, za vse doživeto in občuteno. Hvala tudi za vse, kar si kdaj koli objavil v našem časopisu; hvala tudi za vse tople besede, ki si jih namenjal Šolskim razgledom, za vsa mnenja in vtise, ki so se ti porajali ob branju. In hvala za vse klepete in druženja, za podporo, za spodbudo. Tudi zato smo še zmeraj – tu.

LUČKA LEŠNIK