O maturi

Obstoječi način, ki »teče kot dobro naoljen stroj«, premočno ustreza mnogim …

/…/ Ob vsem na grame natančnem tehtanju in obsežnem poročanju o edukometričnih indeksih vsakokratnih rezultatov bi bilo priporočljivo več pozornosti nameniti kvalitativni analizi dobljenih rezultatov. Ob vprašanju, »kako« (dobro, natančno, zanesljivo, objektivno …) merimo, naj bi se tudi vprašali, kaj pomembnega smo predvsem izmerili, kaj je z maturo – razen točk – dolgoročno pridobila mlada generacija. Z drugimi besedami: Koliko se vsebina in potek mature skladata z osnovnim poslanstvom in cilji gimnazije, kot smo jih zapisali ob prenovi in verjetno držijo še danes: da je gimnazija šola, ki pripravlja za nadaljevanje izobraževanja, spodbuja ustvarjalnost ter razvija znanje, sposobnosti, spretnosti in druge osebnostne lastnosti, ki bodo potrebne za poznejši uspeh v poklicu in življenju, da mora zagotoviti dovolj široko splošno izobrazbo, ki je skupni temelj vsem usmeritvam univerzitetnega študija; pa tudi zmožnost samostojne in kritične presoje, ki je osnova za odločanje v čedalje kompleksnejšem in nepredvidljivem svetu.

Manj zaprtih vprašanj

Z oblikovanjem maturitetnih preizkusov (seveda tudi drugih) pošiljamo učencem – in tudi učiteljem – jasna sporočila, katero znanje je pomembno in kako ga pridobiti. Če dosledno sledimo prej omenjenim ciljem, bi moral biti delež zaprtih vprašanj (izbirnega tipa) manjši, večjo težo pa bi imela odprta, problemska vprašanja z daljšimi odgovori, ki omogočajo tudi argumentiranje, samostojno razvijanje idej, izvirne odgovore in podobno, seveda ob …/…/. Zanimivo in priporočljivo bi bilo tabelarično prikazati, kako se pri raznih predmetih giblje uspešnost na posameznih taksonomskih ravneh; tako pa le mimogrede, tu in tam (več pri družboslovnih predmetih kot pri naravoslovnih) izvemo, da dela, denimo, učencem težave argumentiranje, ugotavljanje vzročno posledičnih odnosov – in da na to opozarjajo tudi učitelje na seminarjih. Tudi opažanje, da so rezultati na notranjih preizkusih višji kot na zunanjih in se ne uklanjajo logiki normalne distribucije, morda kaže le, da je bila priprava nanje zelo dobra in je v veliki meri vodila do začrtanih ciljev.

O trajnosti maturitetnega znanja

Načrtovani so posveti in nadaljnje raziskave o maturi. Priporočam, da se enkrat spet razišče trajnost maturitetnega znanja in tudi napovedna vrednost maturitetnih rezultatov za uspeh v študiju. Zanimivo bi o tem tudi povprašati visokošolske učitelje. Ali bi še danes veljala izjava: »Maturanti znajo veliko dejstev, včasih so prave enciklopedije. Imajo pa težave pri pripravi krajših ustnih in pisnih predstavitev, ne znajo povzeti bistva in uporabljati različnih virov. Ne poznajo tehnik učenja, zato se poskusijo vse naučiti na pamet.« /…/

Trajnost in uporabnost znanja so pomembni kazalniki njegove kakovosti. Kaj vemo danes o trajnosti tako natančno izmerjenega znanja? Ali bi bili rezultati kaj boljši, kot so bili v raziskavi, ki smo jo opravili pred poldrugim desetletjem, ko eno leto po maturi študentje večinoma niso obvladali več niti najosnovnejših pojmov? /…/

Nikakor ne mislim metati vseh predmetov v isti koš. Drugačno je stanje, denimo, pri tujih jezikih pa spet v družboslovju. Zavedam se, v kakšnih škripcih so sestavljalci, ko se gibljejo vsako leto med Scilo enoznačnih, a spoznavno manj zahtevnih vprašanj, ožjih, za popravljalce razmeroma preprostih, in Karibdo kompleksnejših, veljavnejših odprtih vprašanj, pri katerih že vnaprej vidijo prihajati množico ugovorov. Tudi vprašanja, ki terjajo povezovanje znanja iz raznih predmetov, bi bila zelo dobrodošla. Le kdo si upa?

Ukinila bi zdajšnji esej pri slovenščini

Še nekaj o preizkusu iz slovenskega jezika. Če bi imela kaj besede, bi ukinila zdajšnji maturitetni esej pri slovenščini iz vnaprej znanih literarnih del. Omenjeni esej je tudi v mednarodnem merilu kot način preverjanja ciljev pouka književnosti precej edinstven (esej v angleščini ne pomeni literarne oblike, pač pa odprto, širše vprašanje v nasprotju z zaprtimi testnimi vprašanji). Ne trdim, da bi moralo biti izhodiščno vprašanje tako široko, kot smo ga imeli na maturi pred več kot 50 leti dijaki ljubljanske klasične gimnazije (»Slovenska poezija od Vodnika do Vodnika«), lahko pa bi bilo to poglobljeno problemsko vprašanje, na katero odgovori dijak na osnovi samostojnega izbora izmed več doslej pri pouku in za pouk prebranih del – tako kot je to, denimo, pri mednarodni maturi. /…/

»Čim smo se začeli pripravljati na maturo, smo nehali brati knjige in se o njih pogovarjati, pač pa nam je profesorica prinesla kup tekstov, ki so jih drugi napisali o literarnih delih, in tem smo se posvetili z vso energijo,« je izjavila svoj čas ena od mojih študentk. Prav pred kratkim mi je odlična maturantka zaupala, kako je izgubila precej točk, ker je bila njena interpretacija medosebnih odnosov v predpisanem delu pač drugačna, kot je bilo predvideno.

Misliti mi dajejo tudi ugotovitve pred kratkim opravljene doktorske disertacije, ki kažejo, da je pri gimnazijskem pouku slovenščine zelo malo kakovostnih razprav, skupinskega dela in priložnosti za samostojno ustno in pisno izražanje misli – glavna priložnost za govorjenje je vnaprej pripravljena govorna vaja; dijaki poslušajo predvsem učitelja, manj drug drugega.

Ena od pomembnih ugotovitev analize maturitetnih rezultatov je prav nižanje sposobnosti poglobljenega branja besedil in samostojnega tvorjenja jezikovno in pravopisno pravilnega besedila. /…/ In katere cilje, pomembne za odnos do jezika, do knjige, do slovenske književnosti in kulture, s tem dosegamo? Naj ilustriram z enim od rezultatov študije o trajnosti znanja: Študentje so se še kar dobro »odrezali« pri poznavanju posamičnih dejstev o razsvetljenstvu, vendar žal nihče od »naravoslovcev« ni znal zapisati treh trditev o pomenu tega obdobja za Slovence, od družboslovcev pa le en odstotek, pri čemer pa je kar nekaj odgovorov segalo v reformacijo – »dobili smo prevod Biblije«, »prvo slovensko knjigo«.

Vabljeni k razmisleku

Ne pričakujem, da se bo na osnovi mojega pisanja pri maturi kaj bistvenega spremenilo, saj obstoječi način, ki »teče kot dobro naoljen stroj«, premočno ustreza tako sestavljalcem kot številnim učiteljem in ocenjevalcem preizkusov, tistim, ki jih usposabljajo, pa tistim, ki izračunavajo edukometrične parametre, in pri slovenščini tudi prodajalcem predpisanih knjig in raznih priročnikov. Morda pa bo le spodbudilo koga k razmisleku.

Ddr. BARICA MARENTIČ POŽARNIK