Skrivno življenje mojega telesa

Uglašeno

V navado mi je že prešlo, da ob vsem raznolikem delu v zvezi s posameznimi številkami Šolskih razgledov zapišem še vrstice za rubriko Uglašeno. Drži, včasih, ko sem prepolna vsega in prenapeta, torej še komajda za silo uglašena, se s pisanjem, čeprav sila preprostim, kar mučim, a večinoma to počnem zares z veseljem.

Kadar smo uglašeni, je vse imenitno početi. In kadar je v našem okolju vse uglašeno, smo tudi mi laže takšni. Toda – kdaj pa je vse okrog nas tako? V nenehnem vrvenju in hitenju – kam že? – bolj poredko. A zmeraj je mogoče najti takšne otočke v okolju in času, kjer uglašenost preprosto je. In to brez posebnega prizadevanja, da bi tako bilo. Kako dober občutek je, ko smo uglašeni s prijatelji, sodelavci, z najbližjimi; predvsem pa – sami s seboj.

To naj bi bilo naše običajno stanje. Lepo!

Pa pride kak dan ali obdobje, ko prav nič ne pomaga, če se odenemo v oblačila krojev in barv, ki nam najbolje pristajajo; če jemo hrano, ki nam je sicer pisana na kožo, priporočljiva za nas, denimo prav za našo krvno skupino; če začnemo dan s pretegovanjem, ozaveščenim dihanjem, razgibavanjem … Skratka, nasvetov, kaj bi morali početi in kaj je idealno za nas, ne zmanjka; polni so jih mediji, polni smo jih sami, polni so jih reklamni spoti celo na avtobusih in raznih obcestnih panojih. Celo kampanje »prijazne ljudem« na sistemski ravni se vrstijo … Vse to je prinesel ta naš čas, sodobni čas (najmilejši izraz), čas širokih bleščečih plakatnih nasmehov, popolnih postav, kulinaričnih viškov … (Če ste pri volji, se pozabavajte s poslušanjem predavanja dr. Dušana Rutarja https://www.youtube.com/watch?v=dg22zE7n04E in, seveda, še mnogih drugih.)

Veliko se ukvarjamo s seboj, čedalje več. Sploh ni več nenavadno, če si otrok, na pragu najstništva, za rojstni dan zaželi lepotno operacijo nosu ali ušes, ki so štrleča, čeprav mi tega še zaznali nismo. Kolikokrat se množice prerivajo pred vrati nakupovalnih centrov, tudi sredi noči, ker je za njimi mogoče ugodno kupiti oblačila posameznih priznanih blagovnih znamk … Nekateri se odločijo – kljub še skoraj povsem zdravemu zobovju! – za zobne vsadke vnaprej, da bi ne imeli pozneje sitnosti, marsikdo pa zlasti zaradi lepšega nasmeha. /…/

Vse to za dobro počutje, za »uglašenost« z vsemi in vsem.

Narava pa je še zmeraj narava in človek še zmeraj človek. Še zmeraj je največ, če spoznamo sebe. Saj poznate že prastaro resnico, zmeraj znova slišano, da je najpomembnejša življenjska naloga vsakogar, da spoznava in končno spozna – sebe.

Kdor pozna druge, je prebrisan. Kdor pozna sebe, je razsvetljen.
Za obvladovanje drugih je potrebna sila. Za obvladovanje sebe je potrebna resnična moč.
Če spoznaš, da imaš dovolj, si vedno bogat. Če ostaneš v centru in objameš smrt z vsem svojim srcem, boš živel večno.

Lao Zi

Pa se dovolj poznamo? Koliko si prisluhnemo? Koliko slišimo sebe, svoje organe in druge dele telesa, ki nenehno kaj sporočajo?

Skrivno življenje mojega telesa je imenitna predstava, ki si jo je zamislila in napisala Anita Kajtezović, Belokranjka, ki je prišla študirat v Ljubljano (končala je študij geografije in sociologije), kjer zdaj tudi živi in dela. Je tao inštruktorica in dobro ve, da naravna taoistična medicina, nam bolj poznana kot tradicionalna kitajska, doživlja dolgo ponavljajoča se čustva kot izvor bolezenskih simptomov. Prav tako ve, da s čustvi ni nič narobe, če so ta v harmoničnem stanju – toda običajno pri ljudeh, vpetih v vsakodnevni divji tempo, pač niso!

»Vsako čustvo ima svoj dom in ta dom so naši organi. Prav te skušamo uprizoriti v naši komediji,« pojasnjuje Anita pred ogledom predstave, ki jo je pripravila skupaj s prijatelji, in prav skrbno pazi, da ne pozabi koga od sodelujočih imenovati in se mu zahvaliti.

V dobri uri spremljamo telo, ki se znajde tik pred kolapsom. Seveda so v ospredju, torej v glavni vlogi, jetra, ki so v današnji družbi najbolj obremenjena – kako ne bi bila, ko pa se od nas pričakuje, da bomo vedno hitrejši, močnejši, lepši … In tako se na koncu utrudijo in zlomijo vsi organi.

Predstava je pravzaprav monodrama, v kateri se v vlogah jeter, srca, vranice, pljuč in ledvic imenitno znajde Nik Škrlec, mlad igralec, sicer pa tudi slovenski rekorder v recitiranju – ne boste verjeli – števila pi, lanski državni prvak v pomnjenju in še marsikaj. Gre res za zabavno predstavo…/…/.. Z veseljem sem si jo ogledala in prav rada si jo bom ponovno. Prav vsem nam jo privoščim … Zanjo si bomo –hvaležni.

LUČKA LEŠNIK