Izgorelost

… pri učiteljih. Kaj pa pri učencih?

Šestnajst let je že, od kar sem začela s samostojnim poučevanjem. Seveda sem bila takrat še neizkušena, polna teoretičnega znanja in z nekaj malega izkušnjami, kolikor sem jih pač dobila ob praktičnem delu v razredu med izobraževanjem. Moram priznati, da so mi izkušnje v razredu, ki sem jih pridobila od mentoric (bile so same učiteljice), pozneje pri samostojnem poučevanju prišle zelo prav. Zato zelo podpiram prakso med izobraževanjem in ne razumem, zakaj imajo Pedagoške fakultete v Ljubljani, Mariboru in Kopru različne programe glede prakse študentov.

Spomnim se učiteljice tretjega razreda, pri kateri sem bila na opazovalni praksi. Bila je popolnoma predana svojemu delu – srčna, ustvarjalna, polna idej … Sama je izdelala veliko gradiva, ki ga je s pridom uporabila pri pouku. Vsako jutro si je na začetku pouka vzela čas in se z učenci v kotičku pogovorila o tem, kaj so doživeli prejšnji dan ter jim predstavila načrt za tisti dan. /…/

Manj spoštovanja, več dela

Opozoriti želim na vedno večje nespoštovanje našega dela in truda, ki ga danes učitelji vlagamo v delo z učenci. Sama verjamem v to, da kolikor daš, toliko dobiš. Še posebej to drži pri delu z otroki. Zato se je, ne glede na plačilo, vredno truditi. Izbrala sem si tak poklic, ki veliko jemlje, pri katerem se ne da izmeriti, koliko dajemo in koliko pomagamo. Rada delam z otroki, saj so kot spužve – vsrkavajo vse, kar slišijo, vidijo in čutijo. Zato je še posebno pomembno, da smo učitelji v razredu sproščeni, umirjeni in prilagodljivi – kot kameleoni. Pa je to sploh mogoče? /…/

Pri vseh obveznostih, ki so nam naložene poleg poučevanja in nam jemljejo energijo, je to zelo težko. Čas, ki ga kot razredničarka porabim za izpolnjevanje raznih formularjev in pisanje zapisnikov ter drugih takih in drugačnih poročil, bi lahko porabila za izdelovanje različnega gradiva za pouk. Ne rečem, da učiteljem včasih ni bilo treba skrbeti za administracijo, vendar ne v tolikšni razsežnosti! Vse to vpliva na učiteljevo dobro počutje in s tem na njegovo storilnost. Poleg tega so tu še razne zahteve ravnateljev, ki bi, seveda, radi, da se »njihova« šola pokaže v najboljši luči. Vse to nas nezavedno izčrpava. /…/

Obetavno vpeljevanje devetletke

Poleg tega so tu še spremembe učnih načrtov, ki nam narekujejo, kaj moramo otroke naučiti. Dostikrat se z veseljem spomnim začetka vpeljevanja devetletke in tega, kako nam je bila predstavljena. Zamisel je bila idealna – učenci se bodo učili po kotičkih, v katerih bo učitelj pripravil gradivo za posamezen predmet. Če jim česa ne bo uspelo narediti, bodo dokončali pozneje. Prvi razred naj bi bil nekakšen podaljšek vrtca. Učitelj bo le koordinator dela in bo, seveda, po potrebi pomagal učencem. Krasno! Tudi v višjih razredih smo si učitelji lahko vzeli več časa za pogovor z učenci za različne teme in urjenje socialnih veščin, kar je zelo pomembno, če želimo vzgojiti odgovorne, samostojne in sočutne otroke; šola je namreč tudi vzgojna ustanova. In spet se spomnim svoje mentorice.

Potem pa smo dobili prenovljene učne načrte. Ideja o takem načinu poučevanja je ostala, a spremenila se je količina snovi. Kar nekaj snovi se je prestavilo za razred nižje. Vedno več učencev potrebuje pri svojem delu pomoč. Dostikrat si za utrjevanje snovi ne moremo vzeti dovolj časa, ker nas »preganjajo« učni načrt in delovni zvezki, ki naj ne bi bili neizpolnjeni.

Sama menim, da naj učenec naredi, kolikor je sposoben in ne za vsako ceno vsega, samo da bo vse narejeno. Pa se vseeno vprašam, ali je res potrebno toliko snovi, pri kateri je tudi veliko balasta. Je res treba, da učenec v drugem razredu ve, kako se z besedo napiše　število 56, če pa komaj dobro pozna črke?

Novost za novostjo

Pa se je spremenil predmetnik. Učencem so bili ponujeni neobvezni izbirni predmeti že v četrtem razredu. Seveda so starši svoje otroke prijavili na vsaj en premet, če ne kar na dva. Nekateri starši so zelo ambiciozni in bi radi, da njihovi otroci govorijo angleško in nemško že v četrtem razredu, pri tem pa pozabijo, da imajo isti otroci težave že pri slovenščini. Ni to za takega otroka utrujajoče in ga izčrpava? Seveda so nekateri otroci zagotovo tega sposobni in jim ni težko poleg vseh predmetov, ki jih imajo, denimo, v četrtem razredu, hoditi še k enemu tujemu jeziku dvakrat na teden.

Govorim o tistih, na katere se dostikrat pozabi pri uvajanju novosti. To so šibkejši, ki morajo, žal, tudi sprejeti novosti. V mislih imam še eno novost, in to je neobvezni izbirni premet v drugem razredu – tuji jezik angleščina. Pri nas, na naši šoli, jo imamo. Saj razumem, da so mlajši dovzetnejši za učenje novih jezikov in zato želijo vpeljati angleščino tudi v prvi razred. Toda ali ne bi bilo to mogoče v obliki interesne dejavnosti, kakršno so tisti, ki si želijo učiti tujega jezika, lahko obiskovali že do zdaj? Zopet so tu tisti, ki jim učenje tujih jezikov ni pisano na kožo. Pa ne samo to. S tem, da se vpelje angleščina v drugi razred, imajo otroci dve uri pouka na teden več! Če bi tisti, ki se odločajo za novosti, poučevali v drugem razredu, bi zelo hitro ugotovili, da je torej trikrat na teden pet ur pouka v drugem razredu za otroke veliko preveč utrujajoče. Vemo, da mlajši potrebujejo več gibanja, ne pa sedenja.

Preveč izčrpani otroci

Otroci so resnično preveč izčrpani. Vsako leto bolj ugotavljam, da se težje zberejo in da potrebujejo več časa za opravljanje osnovnih nalog, ki jim jih nalagamo v šoli in doma. Morda ne bi bilo slabo, če bi jim omogočili več gibanja, druženja in igre. Ti otroci so generacije, ki se bodo večinoma preživljali z računalniki – sede, brez družbe. Omogočimo jim lepo in prijetno otroštvo brez nepotrebnega izčrpavanja.

MOJCA GRAD