Učitelj je učenec

Srečanje z Noahom Charneyem

Z ženo Jasmino sva srkala jutranjo kavo …/…/. S seboj sva imela še toplo knjigo o častitljivi neustavljivi tekačici Heleni Žigon. Jasminin roman, v katerem se skozi 86-letni rojstnodnevni polmaratonski tek v mnogih črnih in barvnih odtenkih prikaže Helenino življenje (od 13. aprila 1928 do 13. aprila 2014), v katerem izstopa način, kako je v razburkanih in vrtinčastih vodah življenja Helena znala ostati na površju in plavati naprej. Marsikdo bi na njenem mestu odnehal in se prepustil kruti usodi in morda postal tudi sam krut do sebe in drugih. Helena pa je kljub vsemu ostala dostojanstvena borka za dobro.

Kdor v Sloveniji napiše knjigo, in je ta med bralci dobro sprejeta, ima verjetno mešane občutke. Mešata se ponos in hkrati obžalovanje, da slovensko govori le dva milijona ljudi.

Ko sem tistega dne prebiral časopis Dnevnik, me je pritegnil intervju z Noahom Charneyem. »Jasmina, preberi to,« sem ji pomolil časopis v naročje. »Ja, temu človeku morava pisati,« je odgovorila nekaj minut za tem.

Živi od zgodb

Že naslednji dan smo se dogovorili za srečanje v kavarni Veronika v Kamniku. Ko sva prišla, je imel Noah na mizi kapučino, ob njegovih nogah pa je vdano ležal eleganten kuža s kratko svetlečo sivkasto dlako in lično ovratnico.

Kamničan, sicer Američan, dr. Noah Charney je umetnostni zgodovinar, pisatelj in predavatelj, ki živi od zgodb, ki jih objavlja v številnih člankih in knjigah. Še posebej ga zanimajo – tatovi umetnin. Je avtor mednarodne uspešnice Tat umetnin (The Art Thief) in drugih knjig o umetnostni zgodovini. Doktorat je namenil našemu znamenitemu arhitektu Plečniku. Hkrati zna svoje izkušnje pisatelja in učitelja zelo konkretno in jasno posredovati tistim, ki mu prisluhnejo. Oba sva bila navdušena nad neposrednostjo, ki nama jo je podaril ob kavici. Poudaril je, da Američane pritegnejo zgodbe iz sveta, ki ga ne poznajo tako dobro in je za njih eksotičen. Zgodba Helene Žigon je takšna, smo se strinjali. Zdaj je knjiga že prevedena v angleščino in išče pravega založnika.

Ponovno šolar

Skupna ura ob kavici se nama je zdela čisto prekratka. Na srečo na Filozofski fakulteti v Ljubljani precej redno organizirajo delavnice, ki jih vodi dr. Noah Charney. Z Jasmino sva se udeležila že dveh. Ena je bila namenjena objavljanju člankov in knjig za anglofonske bralce. V drugi delavnici smo se posvečali javnemu nastopanju. Značilnost obeh pa je bila neposredna usmerjenost v izpeljavo. Osebno precej veliko javno nastopam, pa sem kljub temu v delavnici prejel kar precej namigov, ki dobre govorce razlikujejo od slabših. Opogumil sem se tudi v tem, da bi začel objavljati članke v angleščini. Z obema delavnicama sva bila izjemno zadovoljna in se bova tudi zaradi njih upala še pogumneje podajati v svet novih izkušenj.

Zanimivo je biti ponovno šolar. Preveval me je blažen občutek srečneža, za katerega se nekdo iz srca trudi, da bo iz učilnice odšel bogatejši. Žal tega občutka večinoma nisem znal začutiti, ko sem bil šoloobvezen, srednješolski in študentovski. Očitno je za to potrebno, da je za človekom že nekaj kilometrov izkušenj, da se nam zemljevid znanja prikaže trdneje, bolj povezano in da bele lise nevednosti toliko bolj bodejo v oči. Ja, morda se dober učitelj ne razlikuje od slabšega toliko v tem, da zna bolje učiti, temveč predvsem v tem, da zna v učencih vzbuditi več radovednosti. Vsak učitelj je predvsem učenec. Dober učenec pa je radovednež. /…/

Bodimo radovedni

Noah Charney je drugačen in vreden naše pozornosti. Februarja na Filozofski fakulteti vodi delavnico Pisanje za oder in platno. Na delavnici se mu bo pridružil Branko Đurić Đuro. Marca pa se ob njegovi pomoči lahko izpilimo v delavnici Pisanje kot poklic, med katero bo gostil tudi Vesno Milek, Miho Kovača, Gorana Vojnovića in Miho Mazzinija.

Bodimo radovedni. Naj se naš notranji svet bogati s širnim svetom, ki nas obdaja.

URBAN PRAPROTNIK